Miti o dezinstitucionalizaciji

Kjer so dezinstitucionalizacijo izvedli, večinoma ni uspela.

Dezinstitucionalizacija je bila uspešna v številnih državah, najprej že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so institucije zaprli in vzpostavili skupnostne službe v Italiji.

Da mit o neuspešnih procesih dezinstitucionalizacije ne drži, dokazujejo tudi številni primeri, opisani v Evropskih smernicah za prehod iz institucionalnih v skupnostne oblike oskrbe. V nadaljevanju povzemamo le nekatere od njih.


Dezinstitucionalizacija je preselitev ljudi iz velikih zavodov v manjše enote v skupnosti.

Zgolj z nastanitvijo v manjše življenjske prostore ne zagotavljamo, da se institucionalna kultura ne bo prestavila v novo okolje. Pri zagotavljanju alternativne oskrbe in oblikovanju storitev v skupnosti je pomembno, da upoštevamo različne dejavnike, na primer v kolikšni meri imajo uporabnice in uporabniki možnost izbire in ali imajo možnost odločanja o svojem življenju, koliko so upoštevane njihove potrebe in želje, kakšen dostop imajo do skupnosti in kako kakovostno oskrbo dejansko dobijo.

Ob tem pa je pomembna tudi velikost bivalnih enot v skupnosti. Na to temo je bilo na evropski ravni izvedenih že več raziskav. Organizacija Community Living in Europe – Structural funds watch, ki bdi nad porabo evropskih sredstev za namen dezinstitucionalizacije in vzpostavljanja skupnostne oskrbe, opozarja, da v primeru enot, kjer živi od 8 – 30 ljudi skupaj, ne gre za skupnostno obliko oskrbe, niti za dezinstitucionalizacijo, pač pa za majhno institucijo. Različne uredbe in dokumenti Evropske unije, strokovnjaki in različne invalidske organizacije opozarjajo, da so velike stanovanjske skupine neprimerne za življenje in oskrbo, saj gre v primeru enote, kjer živi skupaj večje število ljudi, za majhno institucijo (small scale institutions) in zato velikih enot ne moremo definirati kot skupnostno obliko oskrbe.


V Sloveniji že imamo dezinstitucinalizacijo.

V Sloveniji res imamo dezinstitucionalizacijo, njeni začetki segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, vendar je še zdaleč nismo izpeljali do konca, predvsem pa je nismo v zadostni meri vpeljali v javni sistem socialnega varstva.

Medtem ko so v mnogih državah vsaj nekatere institucije zaprli in ljudem zagovorili oskrbo v skupnosti, je v Sloveniji prišlo le do nekaterih parcialnih preseljevanj iz nekaterih zavodov, nobene institucije pa še nismo v celoti preoblikovali.

Namesto tega se je vzpostavil tako imenovani dvotirni sistem, ki je manj učinkovit in dražji, kot če bi dezinstitucionalizacijo izpeljali do konca. To pomeni, da država vlaga denar tako v intenzivno institucionalno oskrbo kot v storitve v skupnosti.

Slovenski vlak (dez)institucionalizacije še vedno pelje po dveh tirih, čeprav smo, kot v članku Prehod k skupnostnim oblikam oskrbe v Sloveniji navajajo Andreja Rafaelič, Katarina Ficko in Vito Flaker, ustvarili številna nova znanja in metode dezinstitucionalizacije.

»Vedno znova smo izvedli razne eksperimente in se ob uvajanju inovacij prebili čez številne ovire, a temu nikdar niso sledile sistemske in zakonske spremembe. Tako so se akterji inovacij velikokrat izčrpali in se ustavili na polovici poti k dezinstitucionalizaciji. Ko se stvari ne premaknejo naprej in ne težimo več k razvoju, se navadno vrnejo nazaj v staro stanje,«

so zapisali Rafaelič, Ficko in Flaker in dodali, da imamo zdaj dvotirni sistem socialnega varstva z močnimi institucijami in podhranjenimi skupnostnimi službami. Opozarjajo, da so tako institucionalne kakor skupnostne oblike oskrbe neenakomerno razporejene po državi.


Institucije lahko postanejo bolj humane.

Ljudje pogosto mislijo, da so pri institucijah najbolj zaskrbljujoče materialne razmere življenja (zapuščeni ali slabo vzdrževani objekti), zanemarjanje in zloraba stanovalcev. Tudi če so materialne razmere dobre in ni vidnih zlorab, institucije prebivalcem še vedno omejujejo bistvene človekove pravice. Institucije ljudi ločujejo od skupnosti, zatirajo svobodno odločanje o svojem življenju in osebno izražanje ter spodbujajo občutek, da so drugačni in ne morejo imeti enakovredna mesta v družbi.

Resnično težavo predstavlja institucionalna kultura, ki je ne morejo spremeniti sveže prebarvane stene ali izboljšane zabavnih dejavnosti. Institucionalna kultura namreč ljudem ne daje moči odločanja, ampak jim postavlja pravila in ovire ter se tudi o najbolj vsakdanjih, celo banalnih stvareh odloča namesto njih.


Nekateri ljudje bodo vedno potrebovali institucionalno varstvo.

Izkušnje v tujini in Sloveniji so pokazale, da lahko v skupnosti zagotovimo oskrbo ljudem z najintenzivnejšimi potrebami. Vsakdo, tudi ljudje z več in kompleksnim potrebami, lahko živi v skupnosti z ustrezno podporo. Kakovostne storitve v skupnosti omogočajo ljudem višjo raven osebnega zadovoljstva in socialne vključenosti.

To ne pomeni, da je proces dezinstitucionalizacije in prehoda v skupnost enostaven. Za mnoge osebe z ovirami je življenje v instituciji edino, kar poznajo in so vajeni življenja z močno omejenimi možnostmi izbire.

Prehod v skupnost verjetno predstavlja največjo in najpomembnejšo spremembo v njihovem življenju. Ker ob prehodu pride do zapuščanja starih vzorcev življenja in spoznavanja novih, je pričakovati, da bodo podvrženi stresu, tudi stiskam. Zato jim je potrebno zagotoviti popolno podporo tudi v času prehoda.


Osebe z ovirami bodo osamljene, če se preselijo v skupnost.

Nekateri trdijo, da osebam z ovirami grozi izolacija, če živijo v skupnosti. Trdijo, da so osebe z ovirami srečnejše v institucijah, ker imajo tam prijatelje – druge ljudi z ovirami.

V resnici so ustanove sinonim za izolacijo in segregacijo. Stanovalci so daleč od družine, prijateljev in doma, saj ti pogosto živijo v drugih krajih. Ljudje, ki živijo v institucijah, ne morejo zares odločati, kako in s kom bodo preživeli dan. Njihov dan je organiziran po odločitvah zaposlenih v instituciji in imajo omejene možnosti za komunikacijo z drugimi ljudmi, kadar si tega želijo.

Pri tem je potrebno opozoriti, da so lahko osamljeni tudi tisti, ki živijo v skupnosti, in sicer če niso deležni primerne oskrbe in podpore. Zato je še toliko bolj pomembno, da oskrbo in podporo resnično dobijo.

Samostojno življenje v skupnosti s pravo obliko in mero podpore namreč omogoča ustvarjanje dolgoročnih odnosov, omogoča svobodo odločanja o svojem življenju in podpira komuniciranje z drugimi ljudmi ne glede na ovire.


Dezinstitucionalizacija prispeva k brezdomstvu in kriminalu.

Vzporedno z zapiranjem institucij je potrebno vedno izvajati skupnostne storitve in nuditi podporo za njihovo uporabo. Ob prehodu v skupnost ljudje potrebujejo podporo za vzpostavitev zadovoljivega in varnega življenja v skupnosti.

Brez skupnostne podpore, zagotovljenih stanovanj, zaposlitev in podpornih mrež lahko ljudje, ki zapuščajo ustanove, postanejo socialno izključeni, podobno kot nekateri ljudje, ki sicer niso živeli v institucijah, a so vseeno odrinjeni na rob družbe.

Dezinstitucionalizacija je priložnost, da podporo dobijo tudi ti. Storitve morajo biti na voljo vsem osebam z ovirami, tistim, ki se iz institucije preselijo v skupnosti, in tudi tistim, ki v skupnosti že živijo in so prikrajšani ali jim celo grozi institucionalizacija. Le tako lahko preprečimo socialno izključenost.


Da bi zapustili ustanovo, morajo biti stanovalci sposobni živeti neodvisno in samostojno (brez pomoči).

Življenje v skupnosti ne more biti pogojeno s sposobnostjo živeti brez pomoči, kajti to je človekova pravica. Neodvisno življenje ne pomeni, da človek ne potrebuje nobene podore ali pomoči pri vsakdanjih opravilih. Nasprotno, posameznik ali posameznica ima lahko podporo drugih ljudi pri vsakdanjem življenju, pa bomo še vedno govorili o neodvisnem življenju.

A neodvisnega življenja ni mogoče vzpostaviti, če je človek odvisen od institucije. Stanovalci v institucijah torej ne morejo biti neodvisni, prav tako pa se znotraj institucije ne morejo naučiti življenja izven institucij. Tega se lahko naučijo le z izkušnjo življenja v skupnosti.


Življenje zunaj institucija prinaša preveč tveganj za osebe z ovirami.

Institucije so pogosto bolj nevarna mesta za življenje kot skupnost. Zanemarjanje, fizična in spolna zloraba, prisilno zdravljenje in prisilno delo v institucijah niso redkost. Razlogi so različni – nezadostna usposobljenost osebja, prenatrpanost, odločanje zaposlenih namesto stanovalcev, netransparentnost in izoliranost institucij.

Življenje v skupnosti po drugi strani ljudem omogoča, da prevzamejo nadzor nad vrsto in stopnjo podpore, ki jo potrebujejo. Individualne potrebe in želje so v središču, obenem pa sta pomembna tudi prevzemanje odgovornosti in pravica do življenja v izbranem okolju. Tam, kjer so dezinstitucionalizacijo izvedli strokovno in v skladu z dobrimi praksami, se ni povečalo število incidentov.

Življenje v ustanovah je bolj tvegano kot zunaj njih.


Storitve v skupnosti so veliko dražje.

Dokazov, da so modeli oskrbe, ki temeljijo na skupnosti, bistveno dražji od oskrbe v institucijah, ni. Kljub temu je splošno neutemeljeno prepričanje, da storitve v skupnosti stanejo več kot življenje v institucijah.

Odločevalci zaradi takšnih prepričanj pogosto raje izberejo možnost institucionalne oskrbe. Različne raziskave kažejo na to, da razlika v stroških ni bistvena. Ko so na primer na Finskem analizirali stroškovno učinkovitost zapiranja institucij, so ugotovili, da je bila skupnostna oskrba približno za sedem odstotkov dražja od institucionalne.

Čeprav so bili skupnostni stroški stanovanjske in osnovne oskrbe nižji kot v institucionalni oskrbi, so bili skupni stroški skupnostne oskrbe višji zaradi uporabe drugih služb in storitev. V institucijah so bili ti stroški všteti v ceno oskrbovanega dneva. Toda vsi družinski člani in članice so poročali o bistveno boljši kakovosti življenja, potem ko so stanovalke in stanovalci zapustili institucijo. Skrajšala so se obdobja bolnišnične oskrbe, zmanjšala se je količina zdravil, njihovo vedenje pa se je umirilo.

Do pomembne spremembe je prišlo tudi v odnosih med ljudmi, saj je bilo v skupnosti bistveno več interakcij. Nekoliko višje stroške skupnostne oskrbe so tako odtehtali njeni ugodni učinki na ljudi.