Od oktobra lani je bil v medresorskem usklajevanju nov predlog1 Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju: ZDZdr). ZDZdr opredeljuje sistem zdravstvene in socialno varstvene skrbi na področju duševnega zdravja, nosilce dejavnosti, postopke sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, v obravnavo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, v nadzorovano obravnavo in v obravnavo v skupnosti ter pravice ljudi med zdravljenjem. Vse te zapletene besede, ki jih opredeljuje zakon, pa v veliki večini primerov govorijo o omejevanju in zapiranju ljudi na zaprte oddelke v zavodih in psihiatričnih bolnicah.
Neustaven zakon
Leta 2019 je Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: UsRS) presodilo, da ZDZdr ni v skladu z Ustavo2. UsRS je v obrazložitvi namestitev na varovani oddelek razumelo kot ukrep, ki ima varstveni in terapevtski vidik. Varstveni vidik pomeni, da se z namestitvijo na varovani oddelek »prepreči navedena ogroženost življenja in zdravja drugih ali obravnavane osebe«3, medtem ko je terapevtski cilj »povezan z oskrbo, varstvom in zdravljenjem sprejete osebe, ki naj poteka v terapevtskem okolju, ki je primerno in spodbudno naravnano in ki osebam s težavami v duševnem zdravju nudi izvajanje njim prilagojenih terapij«4.
UsRS je menilo, da mora biti pri odločbi sodišč, ki odločajo o namestitvi na varovani oddelek, jasno, da bo taka namestitev ta dva cilja tudi dosegla, kar pa je pri namestitvah na prezasedene varovane oddelke po mnenju UsRS vprašljivo. UsRS je v obrazložitvi ugotovilo tudi, da je ZDZdr preveč osredotočen le na varnostni cilj, kar naj bi bilo »razvidno že iz zakonodajnega gradiva, ki tega [terapevtskega] cilja ne omenja niti v okviru obrazložitve uvodnih določb niti v okviru obrazložitve določb, ki podrobneje urejajo omenjeni ukrep«5. Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča so oktobra 2020 pripravili predlog novega Zakona o duševnem zdravju, ki je bil deležen tudi javne obravnave. Predlog v javni obravnavi ni bil pozitivno sprejet, saj predvideva spremembe, ki ne bi prispevale k izboljšanju razmer na varovanih in zaprtih oddelkih v raznih socialno varstvenih zavodih in psihiatričnih bolnišnicah.
Zakon predvideva vzpostavitev varovanih oddelkov za otroke
Ena od sprememb, ki jo predlog novega Zakona o duševnem zdravju predvideva, je vzpostavitev novih varovanih oddelkov v socialno varstvenih zavodih za otroke, mladostnike in odrasle do 26. leta starosti. Takšnih oddelki za otroke (mlajše od 18 let) pri socialno varstvenih zavodih trenutno ne obstajajo, razen varovani oddelek za otroke in mladostnike pri Psihiatrični kliniki v Ljubljani.
Varovani oddelek določa zakon. Gre za prostor, ki ga ljudje ne smejo samovoljno zapustiti. To veliko različnih zavodov in institucij reši tako, da oddelke zaklenejo s ključem. Predlagani varovani oddelki za otroke bi najbrž sledili podobni logiki zaklepanja.
Zaklepanje, namesto zagotavljanja podpore v vsakdanjem življenju in vključevanju v skupnosti, je neučinkovit, neustrezen in škodljiv način obravnave ljudi, ne glede na to ali gre za odrasle ali otroke. Dejstvo pa je, da so otroci bolj ranljivi in imajo še manj pogodbene moči kot odrasli z ovirami.
Raziskave so pokazale, da je življenje v instituciji, zlasti v zgodnjem življenju, škodljivo za vsa področja otrokovega razvoja, saj poveča možnost pojava intelektualnih, vedenjskih in socialnih težav kasneje v življenju.
Institucionalizacija otrok mlajših od treh let slabo vpliva na razvoj možganov otroka in lahko pusti dolgotrajne posledice za njegov socialni in čustveni razvoj.6 Prav tako so ljudje, ki živijo v institucijah, izključeni iz skupnosti, bolj so izpostavljeni fizičnemu in spolnemu nasilju, nespoštljivemu ravnanju, ki ljudem odvzame dostojanstvo in nadzor nad svojim življenjem, zanemarjanju in nezadostni negi.7
Zakon je v nasprotju s Konvencijo o pravicah otrok
Konvencija o otrokovih pravicah govori o tem, da morajo otroci z ovirami uživati polno in dostojno življenje v razmerah, ki jamčijo dostojanstvo, spodbujajo samozavest in olajšujejo njegovo dejavno udeleževanje v družbi (23.člen).
Prav tako določa, da morajo države pogodbenice, kar Slovenija je, zagotoviti otrokom z ovirami podporo na način, ki jim zagotavlja učinkovit dostop in udeleženost pri izobraževanju, usposabljanju, storitvah zdravstvenega varstva, rehabilitacije, priprave na zaposlitev in možnosti za razvedrilo na način, ki pospešuje kar največjo možno vključevanje v družbo in otrokov osebnostni razvoj, vštevši kulturni in duhovni razvoj. Varovani oddelki za otroke tega ne morejo zagotoviti, celo nasprotno. Kot smo napisali zgoraj, raziskave kažejo, da je zapiranje otrok neustrezno in lahko pusti škodljive posledice v njihovem življenju.
Predlog o novih varovanih oddelkih za otroke z ovirami je v neskladju tudi z drugimi mednarodnimi in evropskimi dokumenti in usmeritvami, ki opozarjajo, da moramo vzpostaviti celostno oskrbo v skupnosti. Predlog ZDZdr v institucijah veča kapacitete postelj v varovanih oddelkih, kar kliče po več namestitvah odraslih in otrok z ovirami v varovane oddelke, ne da bi poskušali rešitve iskati drugje.
Konvencija o pravicah ljudi z ovirami priznava ljudem z ovirami, da enako kot drugi uživajo pravico do osebne svobode in varnosti in da mora biti vsak odvzem prostosti v skladu z zakonom in da oviranost v nobenem primeru ni razlog za odvzem prostosti.
Prav tako je sporno, da naj bi v istih institucijah, ki otrokom zagotavljajo oskrbo in usposabljanje, odprli še prostore, ki jih zapirajo. Že zdaj vse dejavnosti v instituciji potekajo pod eno in isto oblastjo.8 Otroci, ki živijo v instituciji, tam jejo, spijo, hodijo v šolo, na razne delavnice, izlete ipd.
S tem, ko prostore za zapiranje otrok (ali odraslih) umestimo v socialnovarstveni zavod, institucijo naredimo še bolj totalno, obsegajoč celotno življenje posameznika. V takšnih pogojih ni mogoče ustvariti spodbudno okolje in zagotoviti vključevanje v skupnost na način, ki jamči dostojanstvo otrok, kot to narekuje Konvencija o pravicah otrok.
Graditi moramo na praksah brez zapiranja
Zaprti oddelki za otroke z ovirami niso niti potrebni niti ustrezni in kršijo vrsto pravic otrok in mednarodnih dokumentov, ki so za Slovenijo zavezujoči. Nujno je, da se strokovnjaki iz različnih področjih, starši, sorodniki in otroci združimo pri načrtovanju sistema oskrbe za otroke z ovirami, ki bodo otrokom zagotovile možnost za rast in razvoj v skupnosti in okolju, ki bo čim bolj podobno družinskemu.
Ko pride do otrok, se lahko strinjamo, da si zaslužijo le najboljše. Graditi moramo na izkušnjah in dobrih praksah, ki jih je v Sloveniji že veliko. Pomagamo si lahko tudi z dobrimi praksami iz tujine, kjer so že razvili raznolike storitve in načine podpore za otroke v skupnosti brez zapiranja. Stopimo torej ta korak naprej, učimo se od drugih uspešnih držav in ne delajmo nepotrebnih napak, katerih ceno bodo plačali naši najmlajši.
Viri:
1.Predlog ZDZdr je dostopen na: https://e-uprava.gov.si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=10953
2. U-I-477/18-19. Dostopno na: https://www.us-rs.si/odlocba-ustavnega-sodisca-st-u-i-477-18-up-93-18-z-dne-23-5-2019/
3. ibid., str. 11.
4. ibid.
5. ibid.,str. 15.
6. Skupne Evropske smernice za prehod od institucionalnih k skupnostnim oblikam oskrbe (2012), str. 50-53. Dostopno na: https://di.irssv.si/skupne-evropske-smernice
7. ibid.
8. Rafaelič, A. in Flaker, V., Dezinstitucionalizacija neskončna, Fakulteta za socialno delo, Ljubljana, 2021, str. 3-5.
*Avtorici prispevka Ajda Predalič in Jona Maček sta študentki 4. letnika na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani. Obe obiskujeta modul duševno zdravje v skupnosti, poleg tega pa ju veseli tudi delo z otroki, kar ju je dodatno spodbudilo k pisanju tega bloga.