20/04/2026
AVTOR: Andraž Rožman
ZGODBA SOBIVANJA
Ko gre Andreja sama na pot, občuti še posebno veselje
Ko vstopim v stanovanje, v katerem zadnja tri leta živi Andreja Golob, nemudoma občutim vonj po domu. Čevlje odložim na hodniku in se sprehodim do dnevne sobe, kjer me pričaka siv kavč, prav takšen, kot sem ga videl nedavno, ko sem bil na obisku pri prijateljih, pred kavčem pa mizica, televizija, sobno kolo, prilagojeno potrebam ljudi z gibalnimi ovirami … Poleg Andreje me pričaka še njena osebna asistentka Teja. Medtem ko v sosednji sobi ropota pralni stroj, me vprašata, kaj bom pil. A to ni toliko pomembno kot občutek, podoben tistemu, ko prideš na obisk k prijateljem ali znancem. Vonja po zavodu ali večjih stanovanjskih skupnostih ne občutim. Povsem drugače kot na primer v velikih zavodih, kjer sem preživel kar nekaj dni na hodnikih, v sobah, jedilnici …
Andreja sicer ne živi sama, ima sostanovalko, ki ne potrebuje osebne asistence, in sostanovalca, ki osebno asistenco potrebuje. Živijo podobno kot mnogi v Ljubljani, ki si ne morejo privoščiti samostojnega stanovanja, zato bivajo kot sostanovalci. V primeru skupnosti, ki se je oblikovala v tem stanovanju, s to razliko, da si ne delijo le hišnih opravil, ampak skupaj organizirajo osebno asistenco.
Andreja je vse bolj samostojna
Andreja me pričaka izjemno dobre volje. Vsakič, ko je govora o njeni vse večji samostojnosti, pa o potovanjih z avtobusom in vlakom, njena dobra volja naraste kot živo srebro na vročini. »Sama grem tako na avtobus kot vlak. Joooj, kako rada potujem na tak način,« pove, pri čemer jakost veselja v glasu narašča. Podobno veselo pripoveduje tudi o vsem tem, kar zmore sama. In seznam je zares dolg. Želi si, da bi se v prihodnjih mesecih in letih še podaljšal. »Naredim, kar lahko, saj želim imeti svojo odgovornost,« pove, preden začne naštevati, kaj vse počne: olupi krompir, otrebi solato, sama gre v trgovino in v službo na Zvezo Sonček, v mesto na srečanja s prijatelji, v kino in na koncerte, nazadnje je bila v Križankah na Crvenih jabukih, pred tem na Avsenikih, pa na koncertih Radia Aktual … Sama si tudi pripravi zajtrk, po navadi kosmiče in jogurt, pa vozi sobno kolo, prilagojeno gibalnim oviram, šiva čestitke za veliko noč, božič in rojstne dneve ter jih tudi prodaja, ukvarja se z bočo, balinanjem za gibalno ovirane, hodi na hokejske tekme v Tivoli, doma pa zelo rada pogleda smučarske skoke in alpsko smučanje ter Tednik, nekoliko manj politične oddaje. Zadnji dve leti lahko hodi tudi na volitve, saj je prišlo do spremembe diskriminatornega zakona, ki nekaterim ljudem z ovirami ni dovoljeval glasovanja.
Kadar potrebuje podporo, je tu nekdo od osebnih asistentk in asistentov. A ne ponoči, od 22. do 6. je namreč s sostanovalcema v stanovanju sama. Pravi, da ji to zaenkrat zadostuje. Nenazadnje se zjutraj, preden gre v službo, uredi sama. Njen običajen dan je približno tak: »Potem ko se zbudim, se sama presedem s postelje na voziček, sama se oblečem in sama grem na stranišče, le pri obuvanju čevljev potrebujem pomoč. Ko sem še živela v bivalni skupnosti na Viču, tega nisem delala sama, tukaj pa sem toliko napredovala, da lahko počnem vse to.« Takšno je njeno jutro, ki se nadaljuje s potjo na Zvezo Sonček v Šiški. Do tja ji ni potrebno na avtobus, saj mora s svojim vozičkom le prečkati Celovško in je že skoraj tam. A ne tisti dan, ko sem jo obiskal. Bila je namreč zima, pločniki niso bili očiščeni, zato nekaj dni ni mogla na delovno mesto. »Običajno sem do 15. ure v službi, kjer večinoma šivam čestitke. Tam jem tudi kosilo, razen, ko je na jedilniku riba, saj je ne maram,« se zasmeji in doda, da ima najraje meso, riž, krompir in govejo juho: »Čez govejo juho je ni.«
Po službi je čas za številne dejavnosti, ki jih je že naštela, včasih dobi obiske nečakov in sestrične, včasih ima fizioterapijo. »Oče, mama in sestra so mi umrli. Zdaj imam nečakinjo, ki je stara 17 let, živi v Ljubljani in vidim jo vsak mesec. Z Dolenjske včasih na obisk prideta bratranca,« pravi in doda, da gre tudi na srečanje s sestrično večkrat sama na Rudnik, kjer si v kinodvorani rada ogleda film. Andreja je družabna, ima široko mrežo prijateljev in prijateljic, ki jo je spletla z leti. In ko se odpravi na pot, da bi se srečala z njimi, začuti veselje. Ko vstopi na avtobus, vlak ali avto in ve, da je pred njo pot, ki ji bo sledilo druženje, ali pa nekaj dni v toplicah ali na morju … Takrat se še zares dobro počuti.
Pomembno je sobivanje
To kaže na različne načine. Že z zgovornostjo, saj je na vprašanja odgovarjala z veseljem. Ko sem jo večkrat vprašal, ali ji vsa ta vprašanja predstavljajo napor, je le odmahnila z roko in nadaljevala z razlaganjem. Pa tudi tako, da je s ponosom povedala, da je prva na Zvezi Sonček, ki ima osebnega asistenca tujca. Mohamad prihaja iz Egipta. Ravno med tem, ko sva se z Andrejo pogovarjala, je vstopil v stanovanje. Njuna jezikovna pregrada je kar velika, saj ona ne govori angleško ali arabsko, on pa ne slovensko, a z rokami in ob pomoči sostanovalca nekako gre. Na pomoč pri komunikaciji priskoči tudi Teja, ki je bila med pogovorom razpeta med kuhinjo in dnevno sobo. Potem ko je opravila kratek pogovor z Mohamadom, je tudi ona razložila, kako se počuti v prostoru, ki se mi je vse bolj slikal kot skupnost ljudi z ovirami in delavcev, ki so na skupni življenjski točki z dogovorom našli način sobivanja. Prav besedo sobivanje je Andreja večkrat uporabila. »Sobivanje mora biti. Če asistentka dela z enim od naju, mora drugi malo počakati. To je primer sobivanja,« je dejala, preden sva besedo predala Teji.
Teja je z Andrejo od začetka, vsa tri leta, čeprav so se drugi asistenti in asistentke večkrat zamenjali. Andreja in njen sostanovalec jih imata namreč tri. »Tukaj je luštno delati. Trije smo in si lepo razdelimo delovne ure. Urniki so sicer deljeni, saj ko sta onadva med 9. in 15. uro v službi, smo mi prosti. Ampak smo se tako zmenili, da en dan delaš enajst ur, naslednji dan si prost. Prilagodili smo se, da je v redu tako njima kot nam,« je dejala in se obrnila k Andreji, ki sem jo vprašal, ali jo moti, ker se je izmenjalo precej asistentov, saj mora z vsakim na novo vzpostaviti zaupanje, sploh ko gre za nego. Odgovorila je, da je tega že navajena, še iz zavoda, in da je zadovoljna. Pomembno ji je predvsem, da ji asistentki in asistenti vedno javijo, če bodo zamudili ali če je kaj prišlo vmes, na primer na cesti. Zato ima telefon ves čas pri sebi.
Da bi lahko še bolj stopila na noge…
»S sostanovalcem sta bila prva, ki sta se iz stanovanjske skupine preselila v stanovanje. Tam so imeli varuhe, tukaj osebno asistenco. To je bistvena sprememba,« je pristavila Teja. Torej gre za dve različni filozofiji. Varuhi opravljajo stvari namesto stanovalcev, ki imajo manj besede pri odločanju o svojem vsakdanjem življenju, pri osebni asistenci pa je razmerje obrnjeno: stanovalec odloča in tudi sam opravi, kar zmore in se trudi napredovati. Ali kot je rekla Andreja: »Varuhi ti vse prinesejo k riti, tukaj pa marsikaj naredimo sami.«
Pilotni projekt, kot bi temu učeno rekli, če bi se prijavili za kakšna javna sredstva, je očitno uspešen, saj Andreja v tem stanovanju živi že tri leta in se nikakor ne želi vrniti v stanovanjsko skupino, ampak ostati v stanovanju in postati še bolj samostojna. Pri 43 letih tako rekoč prvič v dobi odraslega življenja živi v skupnosti, saj je vse od sedmega leta živela po institucijah. Pravi, da napreduje in napredovati bo skušala tudi v prihodnje. »Želim si ohraniti, kar imam in to še nadgraditi,« pravi. Želi si predvsem ene stvari. »Da bom še lahko stopala na noge. Zdaj lahko stopim malo, moj cilj pa je, da bi lahko več,« se je zazrla v prihodnost in razložila, da ji na poti do tega cilja pomagata predvsem kolesarjenje in fizioterapija.
In približno tako se je naše druženje sklenilo. Bilo je popoldan, Andreja je imela pred sabo nove aktivnosti. »Zdaj bom šivala čestitke in šla malo na kolo,« je z nasmehom pomahala v slovo.