Zgodovina DI v Sloveniji

Kot je v članku Kratka zgodovina dezinstitucionalizacije zapisal Vito Flaker, lahko dosedanji potek dezinstitucionalizacije v Sloveniji ločimo na pet faz.

Proces se je začel že daljnega leta 1967 z mednarodno odmevnim eksperimentom v Logatcu, kjer se je skupina raziskovalcev lotila preoblikovanja deškega prevzgajališča.Tako so želeli oblikovati drugačen, permisiven način vzgoje in vzpostaviti bolj demokratične odnose med uporabniki, ki so jim takrat rekli gojenci, in vzgojitelji. Kot navaja Flaker, so raziskovalci in profesorji z Inštituta za kriminologijo takrat opravili tudi prvo akcijsko raziskavo na tem področju.

To je bila podlaga za drugo fazo, ki se je začela s kolonijo na Raktini leta 1976, ko se je, kot navaja Flaker, pokazalo, da so možni demokratični odnosi brez kaznovanja in s samoodločanjem otrok. Takrat so se v večjem krogu ljudi začele širiti ideje o spremembah na tem področju, kar so bili zametki družbenega gibanja, ki pa še ni govorilo o ciljih dezinstitucionalizacije.

To se je spremenilo v drugi polovici osemdesetih let z ustanovitvijo Odbora za družbeno zaščito norosti, ki je med drugim v zavodu Hrastovec organiziral tabor in številne dogodke. Flaker pravi, da so v tej, tretji fazi obstoj totalnih institucij prvič izpostavili kot problem in dodaja, da je potem v četrti fazi v devetdesetih letih sledilo ustanavljanje skupnostnih služb (predvsem v nevladnem sektorju) in ustvarjanje znanj za skupnostno delo.

V osemdesetih in devetdesetih letih je prišlo tudi do ustanavljanja prvih stanovanjskih skupin. Najprej za otroke iz vzgojnih zavodov, na začetku devetdesetih let pa je Odbor za družbeno zaščito norosti ustanovil tudi prvo stanovanjsko skupino za odrasle ljudi z duševnimi stiskami, v katero so se preselili prvi stanovalci iz Hrastovca.

Kasneje v devetdesetih so na področju duševnega zdravja nastale številne nevladne organizacije, ki so organizirale dnevne centre, stanovanjske skupine in terenske obiske. A vse to še ni omogočilo izpeljave dezinstitucionalizacije, ki je bila še vedno omejena na prizadevanja aktivistov, nevladnikov, prostovoljcev itd.

Dezinstitucionalizacija je z ravni civilne družbe v javni sektor vstopila šele na začetku 21. stoletja. To fazo so sprožili v Hrastovcu s preseljevanjem stanovalcev iz posebnega zavoda v stanovanjske skupine oziroma dislocirane enote. Tako je prišlo do prvih sistematičnih preselitev iz posebnih socialnovarstvenih zavodov, sprememb delovanja skupnostnih služb in tudi spremembe zakonodaje.

Flaker pravi, da to fazo lahko štejemo za dejansko dezinstitucionalizacijo, ki pa je zastala, ko bi morala preiti v naslednjo, šesto fazo – v sistemsko dezinstitucionalizacijo. Prav za to si prizadeva tim DI, ki ustvarja to spletno stran.

Dezinstitucionalizacija v Evropi

Zgled dezinstitucionalizacije nam predstavljajo dosledno izpeljani procesi v več evropskih državah. Eden prvih, najuspešnejših in najbolj prepoznavnih procesov dezinstitucionaliazije, ki je obenem tudi nam geografsko najbližji, se je začel odvijati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Trstu. Tudi drugod po Evropi so nekatere države, kot so Anglija, Češka in Moldavija, uspešno izpeljale različne procese dezinstitucionalizacije.

Da bi države, med njimi tudi Slovenija, to lažje dosegle, je skupina strokovnjakov in strokovnjakinj za prehod iz institucionalne v skupnostno oskrbo leta 2012 napisala Skupne evropske smernice za prehod iz institucionalne v skupnostno oskrbo, ki so bile leta 2021 izdane tudi v slovenščini. Slovenski prevod lahko najdete na tej povezavi.

Več o projektu »Evropska skupina strokovnjakov in strokovnjakinj za prehod iz institucionalno v skupnostno oskrbo« lahko preberete tukaj.  

Dezinstitucionalizacija v Sloveniji

K procesu dezinstitucionalizacije je zavezana tudi Slovenija, na eni strani preko številnih mednarodnih dokumentov na ravni Evropske Unije, Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Konvencije o pravicah invalidov, ki jih je Slovenija ratificirala, in domačih dokumentov.

Za enega najpomembnejših dokumentov na področju oseb z ovirami velja Konvencija o pravicah invalidov, ki jo je sprejela Generalna skupščina združenih narodov. Ta osebam z ovirami zagotavlja pravno podlago za priznavanje vseh človekovih pravic brez diskriminacije.

Za dezinstitucionalizacijo najpomembnejši člen (19.) priznava ljudem z ovirami pravico do življenja in vključenosti v skupnosti, pa tudi vzpostavitev storitev in drugih ustreznih ukrepov, ki bodo omogočali uživanje pravic.

Država ima tudi nalogo zagotoviti, da so vse storitve, objekti in naprave v skupnosti, namenjeni splošni populaciji, enako dostopni tudi za osebe z ovirami in prilagojene njihovim potrebam.

Slovenija se je leta 2008 zavezala k temu dokumentu, zato bi morala na tej podlagi vsakemu prebivalcu in vsaki prebivalki Republike Slovenije zagotoviti oskrbo v skupnosti, in sicer v tistem kraju oziroma na tistem naslovu, kjer določena oseba živi.