Kot je v članku Kratka zgodovina dezinstitucionalizacije zapisal Vito Flaker, lahko dosedanji potek dezinstitucionalizacije v Sloveniji ločimo na pet faz.
Proces se je začel že daljnega leta 1967 z mednarodno odmevnim eksperimentom v Logatcu, kjer se je skupina raziskovalcev lotila preoblikovanja deškega prevzgajališča.Tako so želeli oblikovati drugačen, permisiven način vzgoje in vzpostaviti bolj demokratične odnose med uporabniki, ki so jim takrat rekli gojenci, in vzgojitelji. Kot navaja Flaker, so raziskovalci in profesorji z Inštituta za kriminologijo takrat opravili tudi prvo akcijsko raziskavo na tem področju.
To je bila podlaga za drugo fazo, ki se je začela s kolonijo na Raktini leta 1976, ko se je, kot navaja Flaker, pokazalo, da so možni demokratični odnosi brez kaznovanja in s samoodločanjem otrok. Takrat so se v večjem krogu ljudi začele širiti ideje o spremembah na tem področju, kar so bili zametki družbenega gibanja, ki pa še ni govorilo o ciljih dezinstitucionalizacije.
To se je spremenilo v drugi polovici osemdesetih let z ustanovitvijo Odbora za družbeno zaščito norosti, ki je med drugim v zavodu Hrastovec organiziral tabor in številne dogodke. Flaker pravi, da so v tej, tretji fazi obstoj totalnih institucij prvič izpostavili kot problem in dodaja, da je potem v četrti fazi v devetdesetih letih sledilo ustanavljanje skupnostnih služb (predvsem v nevladnem sektorju) in ustvarjanje znanj za skupnostno delo.
V osemdesetih in devetdesetih letih je prišlo tudi do ustanavljanja prvih stanovanjskih skupin. Najprej za otroke iz vzgojnih zavodov, na začetku devetdesetih let pa je Odbor za družbeno zaščito norosti ustanovil tudi prvo stanovanjsko skupino za odrasle ljudi z duševnimi stiskami, v katero so se preselili prvi stanovalci iz Hrastovca.
Kasneje v devetdesetih so na področju duševnega zdravja nastale številne nevladne organizacije, ki so organizirale dnevne centre, stanovanjske skupine in terenske obiske. A vse to še ni omogočilo izpeljave dezinstitucionalizacije, ki je bila še vedno omejena na prizadevanja aktivistov, nevladnikov, prostovoljcev itd.
Dezinstitucionalizacija je z ravni civilne družbe v javni sektor vstopila šele na začetku 21. stoletja. To fazo so sprožili v Hrastovcu s preseljevanjem stanovalcev iz posebnega zavoda v stanovanjske skupine oziroma dislocirane enote. Tako je prišlo do prvih sistematičnih preselitev iz posebnih socialnovarstvenih zavodov, sprememb delovanja skupnostnih služb in tudi spremembe zakonodaje.
Flaker pravi, da to fazo lahko štejemo za dejansko dezinstitucionalizacijo, ki pa je zastala, ko bi morala preiti v naslednjo, šesto fazo – v sistemsko dezinstitucionalizacijo. Prav za to si prizadeva tim DI, ki ustvarja to spletno stran.