Kot je v članku Kratka zgodovina dezinstitucionalizacije zapisal Vito Flaker, lahko dosedanji potek dezinstitucionalizacije v Sloveniji ločimo na pet faz.
Proces se je začel že leta 1967 z mednarodno odmevnim eksperimentom v Logatcu, kjer se je skupina raziskovalcev lotila preoblikovanja deškega prevzgojnega doma. Oblikovali so drugačen, bolj permisiven način vzgoje in vzpostavljali bolj demokratične odnose med uporabniki (takrat imenovanimi gojenci) in vzgojitelji. Raziskovalci in profesorji z Inštituta za kriminologijo so takrat izvedli tudi prvo akcijsko raziskavo na tem področju.
Na tej podlagi se je začela druga faza, povezana s kolonijo na Raktini leta 1976. Takrat se je pokazalo, da so demokratični odnosi brez kaznovanja ter z večjim samoodločanjem otrok ne le mogoči, temveč tudi učinkoviti. Ideje o spremembah so se začele širiti v širšem krogu ljudi in nastajali so zametki družbenega gibanja, ki pa še ni jasno govorilo o ciljih dezinstitucionalizacije.
V drugi polovici osemdesetih let je prišlo do prelomne tretje faze z ustanovitvijo Odbora za družbeno zaščito norosti. Ta je med drugim v zavodu Hrastovec organiziral tabor in številne dogodke. V tej fazi je bil obstoj totalnih institucij prvič jasno izpostavljen kot problem. V devetdesetih letih, v četrti fazi, je sledilo ustanavljanje skupnostnih služb (predvsem v nevladnem sektorju) ter razvijanje znanj za skupnostno delo.
V osemdesetih in devetdesetih letih so nastale tudi prve stanovanjske skupine – najprej za otroke iz vzgojnih zavodov. Na začetku devetdesetih let je Odbor za družbeno zaščito norosti ustanovil tudi prvo stanovanjsko skupino za odrasle ljudi z duševnimi stiskami, v katero so se preselili prvi stanovalci iz Hrastovca.
V istem obdobju je na področju duševnega zdravja nastalo več nevladnih organizacij, ki so organizirale dnevne centre, stanovanjske skupine in terensko delo. Kljub pomembnim premikom to še ni zadoščalo za sistemsko dezinstitucionalizacijo – spremembe so ostajale predvsem na ravni prizadevanj aktivistov, nevladnih organizacij, prostovoljcev in posameznikov.
Na začetek 21. stoletja umeščamo fazo, ko dezinstitucionalizacija prvič vstopi v javni sektor. V Hrastovcu so začeli s preseljevanjem stanovalcev iz posebnega zavoda v stanovanjske skupine oziroma dislocirane enote. To je pomenilo prve sistematične preselitve iz posebnih socialnovarstvenih zavodov, spremembe v delovanju skupnostnih služb in tudi pomembne premike v zakonodaji.
To fazo lahko štejemo za začetek dejanske dezinstitucionalizacije. Vendar se je proces ustavil na točki, ko bi moral preiti v naslednjo, šesto fazo – v celovito, sistemsko dezinstitucionalizacijo.
Na IRSSV si prizadevamo, da se dezinstitucionalizacija nadaljuje in dokonča. V zadnjih letih smo bili vključeni v več ključnih projektov in programov:
– v okviru projekta »Vzpostavitev projektne enote za deinstitucionalizacijo (PEDI)« (marec 2018–oktober 2022) smo postavili temelje za celovit zaključek procesa dezinstitucionalizacije v Sloveniji;
– sodelovali smo v dveh pilotnih projektih: od junija 2020 do septembra 2023 v projektu »Dezinstitucionalizacija CUDV Črna na Koroškem« ter od aprila 2020 do konca leta 2024 v projektu »Dezinstitucionalizacija Doma na Krasu«;
– pomembno smo prispevali v okviru ciljnega raziskovalnega programa CRP 2023 »Preobrazba varovanih oddelkov v skupnostne oblike oskrbe odraslih in otrok z oviranostmi« (V5-2335), ki je potekal od 1. 10. 2023 do 31. 3. 2025;
– v letih 2025–2027 bomo v projektu »Modeli aktivacije velikih družinskih hiš s praznimi ali delno praznimi bivalnimi površinami« (V5-2545) raziskovali, kako v Sloveniji ponovno oživiti velike prazne ali delno prazne hiše ter jih vključiti v stanovanjski fond.
Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj Republike Slovenije je Inštitutu RS za socialno varstvo odobrilo finančni prispevek za operacijo Center za usmerjanje deinstitucionalizacije – CUDI. Projekt, ki izhaja iz Strategije RS za deinstitucionalizacijo 2024–2034, krepi prehod iz institucionalnega varstva v oblike podpore v skupnosti.
V okviru projekta CUDI in Centra za dezinstitucionalizacijo (CDI) zagotavljamo strokovno in organizacijsko podporo DI, ki na nacionalni ravni pomeni usklajevanje sodelovanje med resorji in izvajalci, na lokalni ravni pa nudenje terenske podpore ter izobraževanje in svetovanje uporabnikom, njihovim bližnjim in ključnim deležnikom v skupnosti. Poseben poudarek je na razvoju znanja in ozaveščanju javnosti o DI.
Pomemben del projekta so multidisciplinarni timi (MDT) – »ekipe okrog človeka«, ki združujejo strokovnjake različnih področij, vključno z vrstniškimi podpornimi delavci. Ekipe MDT skupaj s človekom načrtujejo in izvajajo podporo po meri ter povezujejo lokalne akterje, da omogočijo kakovostno življenje v skupnosti in pomagajo preprečevati institucionalizacijo.