Institucija je vsaka ustanova, ki zaobjame vse posameznikove potrebe pod eno streho. Vsi vidiki posameznikovega življenja so zajeti v ustanovi pod določenimi pravili in oblastjo. Ta značilnost je splošna za vse tovrstne ustanove, hkrati se institucije razlikujejo druga od druge (ponekod prevlada neka značilnost, drugod druga).
Značilnosti institucij so naslednje:
• zajemajo vse posameznikove potrebe ( in prosti čas),
• težko prehajanje med statusi (uporabnik težko postane zaposlen),
• disciplinske tehnike,
• uporaba prisile (zviševanje zdravil, privezovanje, ipd.),
• vsakdanjik uporabnikov je prilagojen urniku in delu zaposlenih,
• kolektivna obravnava ljudi (ni individualnega pristopa),
• geografska oddaljenost od mest,
• zahteve in interesi organizacije imajo ponavadi prednost pred posameznimi potrebami uporabnikov,
• stanovalci in stanovalke so ločeni od širše skupnosti in/ali prisiljeni živeti skupaj,
• stanovalke in stanovalci nimajo dovolj nadzora nad svojim življenjem in nad odločitvami, ki jih zadevajo.
Evropske smernice za prehod iz institucionalnih v skupnostne oblike oskrbe navajajo veliko razlogov, zakaj življenje v institucijah ni primerno za nikogar. V institucijah namreč uporabnikom velikokrat odvzamejo osebno premoženje, ponudijo jim zgolj togo rutino, uporabniki imajo zelo malo kontakta (ali ga sploh nimajo) z ljudmi izven ustanove itd.
Avtorji in avtorice Skupnih evropskih smernic za prehod iz institucionalne v skupnostno oskrbo so kot škodljive izpostavili prakse v institucijah tudi psihično in spolno zlorabo, prekomerno uporabo prisilnih sredstev, nehumane pogoje za življenje, nezdravo hrano, nečistočo, ipd.
Sama institucionalizacija kot taka povzroča slabše socialne storitve in službe v skupnosti (ni toliko povpraševanja, saj je večina uporabnikov v instituciji), posledično pa vodi k diskriminaciji in socialni izključenosti oseb z ovirami ali težavami v duševnem zdravju.