Institucija je vsaka oblika oskrbe z namestitvijo, s katero so:
– stanovalci in stanovalke ločeni od širše skupnosti in (ali) prisiljeni živeti skupaj;
– stanovalci in stanovalke nimajo dovolj nadzora nad svojim življenjem in odločitvami, ki jih zadevajo;
– imajo interesi institucije navadno prednost pred individualnimi potrebami stanovalcev in stanovalk.
Institucije osebe, ki potrebujejo podporo, ločujejo od skupnosti. To pomeni, da ljudje, ki tam živijo, v vsakdanjem življenju praktično nimajo stikov z drugimi prebivalkami in prebivalci določene skupnosti, ampak je njihovo življenje v največji meri vezano na bivanje v instituciji.
V nekaterih primerih so institucije zelo velike in sprejmejo tudi več sto oseb, a velikot ni edini element, ki jih opredeljuje. Včasih se za institucije lahko štejejo tudi bivalni objekti s majhnim številom oseb.
Manjše objekte za institucije štejemo, ko se kljub majhnemu številu stanovalcev ohranjata institucionalna kultura in institucionalni pristop. To pomeni, da je način življenja ljudi podoben ali enak tistemu, ki jim ga ponuja institucionalna oskrba, za katero so značilna številna pravila, zapovedi, prepovedi, nesamostojnost in objektiviziranje stanovalk in stanovalcev, ki nimajo zasebnega prostora in možnosti odločanja o svojem življenju, ampak drugi odločajo o tem, s kom bodo živeli, kaj in kdaj bodo jedli, kdo bodo njihovi prijatelji itd.
Torej niso vse ustanove za bivanje tudi institucije. To je odvisno je od praks, ki so tam vzpostavljene. Selitev iz institucije za vsakega človeka pomeni ogromno spremembo in če ga med in po preselitvi spremlja instutucionalna kultura, ne moremo govoriti, da ne živi več v instituciji, ne glede na to, kakšno namestitev ima.
(Ne)upoštevanje volje in izbire posameznika
Ljudje so v ustanovah pogosto nastanjeni brez soglasja ali proti svoji volji. Nameščeni so na podlagi diagnoze strokovnjakov, ne glede na njihove osebne potrebe.
Osebe so pogosto tam nameščene za nedoločen čas in ni vzporednih prizadevanj za ohranjanje stalnih odnosov z družino ali drugimi pomembnimi osebami v njihovem življenju.
Za učinkovito organiziranje in zagotavljanje osnovne oskrbe za vse ljudi, ki tam prebivajo, imajo institucije določene prakse, ki pa so neosebne in toge. Takšna organizacija ne omogoča individualne skrbi in pozornosti, ki sta nujni za osebno napredovanje osebe.
Brez intimnosti, možnosti nadzora nad vsakdanjim življenjem in načrtovanja prihodnosti ter možnosti za izobraževanje ali zaposlitev se ljudje, ki živijo v ustanovah, pogosto počutijo, kot da so jim ukradli življenje.