Življenje v instituciji

Avtorice plakata so študentke Fakultete za socialno delu, UL: Ula Dragman, Tamara Ćubić, Nadja Dimitrievska, Neža Merela Avtorice plakata so študentke UL, Fakultete za socialno delo: Ula Dragman, Tamara Ćubić, Nadja Dimitrievska in Neža Merela

Kaj je institucija?

Institucija je vsaka oblika oskrbe z nastanitvijo, v kateri: (1) so stanovalci in stanovalke ločeni od širše skupnosti in/ali prisiljeni živeti skupaj; (2) nimajo dovolj nadzora nad svojim življenjem in odločitvami, ki jih zadevajo; (3) imajo interesi institucije navadno prednost pred individualnimi željami in potrebami ljudi, ki tam živijo.

Institucije ljudi, ki potrebujejo podporo, ločujejo od skupnosti. To pomeni, da v vsakdanjem življenju nimajo običajnih stikov z drugimi prebivalkami in prebivalci kraja, temveč je njihovo življenje skoraj v celoti omejeno na prostore ustanove.

Včasih so institucije zelo velike in sprejmejo tudi več sto ljudi. Velikost pa ni edini kriterij. Institucija je lahko tudi manjši bivalni objekt z nekaj stanovalci, če je način življenja tam še vedno organiziran po institucionalnem vzorcu – z veliko pravili, malo izbire in malo zasebnosti. Takrat govorimo o institucionalni kulturi.

Življenje v instituciji in institucionalna kultura

Za institucionalno kulturo je značilno, da: (1) je življenje stanovalcev organizirano po togih pravilih, urnikih in rutini, ki jih določijo drugi; (2) se od ljudi pričakuje, da se prilagodijo sistemu – ne obratno; (3) se ljudi pogosto obravnava kot »primere« ali »postelje«, ne kot posameznike z lastno zgodbo, željami in potrebami; (4) imajo zaposleni nad stanovalci veliko moč – o pomembnih stvareh odločajo drugi.

V praksi to pomeni, da drugi odločajo o tem s kom bodo stanovalci živeli, kdaj bodo vstali, jedli ali šli ven, kaj bodo počeli čez dan, s kom se bodo družili in kakšen stik bodo imeli z družino.

Prostori so pogosto neosebni in si med seboj zelo podobni. Možnosti, da si človek uredi svoj prostor kot dom, je malo. Tudi če je stavba prenovljena, čista in prijetna na pogled, je lahko življenje v njej še vedno institucionalno, če ljudje nimajo izbire, zasebnosti in vpliva.

Zato ni vsaka skupnostna namestitev tudi zares »življenje v skupnosti«. Če človeka preselimo iz velikega zavoda v manjšo enoto, življenje pa mu še naprej določajo pravila organizacije, še vedno živi institucionalno – samo na drugem naslovu.

(Ne)upoštevanje volje in izbire posameznika

Ljudje so v ustanovah pogosto nastanjeni brez soglasja ali proti svoji volji. Pogosto so tja poslani predvsem na podlagi diagnoze ali ocene strokovnjakov, ne da bi se v celoti upoštevale njihove želje, življenjska zgodba in potrebe.

Pogosto (1) so nastanjeni za nedoločen čas, brez jasne perspektive preselitve nazaj v skupnost; (2) se premalo vlaga v ohranjanje odnosov z družino, prijatelji in drugimi pomembnimi osebami; (3) je vsakdan organiziran tako, da je lažje »poskrbeti za vse«, ne pa za vsakega človeka posebej.

Za učinkovito organiziranje in zagotavljanje osnovne oskrbe za veliko število ljudi institucije razvijejo rutine in pravila, ki so: neosebna – enaka za vse; toga – težko prilagodljiva posamezniku; usmerjena v sistem, ne v človeka.

Takšna organizacija ne omogoča individualne skrbi, podpore in pozornosti, ki so nujne za osebni razvoj, okrevanje in neodvisno življenje. Brez intimnosti, možnosti nadzora nad vsakdanjim življenjem, možnosti načrtovanja prihodnosti ter dostopa do izobraževanja in zaposlitve se ljudje v institucijah pogosto počutijo, kot da jim je bilo življenje odvzeto ali »ukradeno«.

Zakaj je institucionalizacija še vedno odgovor?

Kljub temu da vemo, da imajo ljudje z oviranostjo pravico živeti v skupnosti, družba institucije še vedno pogosto ponuja kot »hitro in enostavno« rešitev. K temu prispevajo:

  • slabo razvite storitve in podpora v skupnosti,

  • prepričanje, da ljudje z oviranostjo »spadajo« v posebne ustanove,

  • finančni tokovi, ki še vedno pogosto prednostno podpirajo zavode, ne pa skupnostne rešitev,

  • strah pred tveganjem – strokovnjaki, sodišča in sistemi se včasih odločijo za institucijo zato, da bi »zmanjšali odgovornost« ali razbremenili druge službe,

  • pomanjkanje informacij o alternativah in nezaupanje, da bi ljudje z ustrezno podporo lahko živeli zunaj institucije.

Veliko ljudi tako v ustanovah živi »prostovoljno« samo zato, ker v skupnosti nimajo druge realne možnosti. Ko je izbira v resnici samo ena, ne moremo govoriti o pravi svobodi odločanja.

Zakaj institucija ni primerna rešitev?

Vsak človek potrebuje dom – ne samo postelje in strehe nad glavo, temveč prostor, kjer ima: zasebnost, možnost odločanja, odnose z ljudmi, ki si jih sam izbere, priložnost za polno sodelovanje v skupnosti.

V institucijah: ljudje pogosto nimajo možnosti izbrati, s kom bodo živeli; so odnosi z družino in prijatelji omejeni ali prekinjeni; jim je otežen dostop do običajnih vlog v skupnosti (sosed, učenec, sodelavec, prostovoljec …); je težje zagotoviti podporo po osebni meri – istočasno je treba poskrbeti za veliko ljudi z zelo različnimi potrebami.

Čeprav v institucije pogosto vlagamo veliko denarja in truda, neodvisnega življenja tam ni mogoče zagotoviti. Že sam obstoj institucij spodbuja, da se manj razvijajo dobre storitve v skupnosti – lažje je nekoga poslati v zavod, kot zgraditi podporo okoli njega v skupnosti.

V institucijah se lahko dogajajo tudi škodljive prakse, kot so zanemarjanje, nasilje, zlorabe ali pretirana uporaba prisilnih ukrepov. Mnogi zapustijo skupnost v prepričanju, da gredo v »varno okolje«, a plačajo visoko ceno: izgubo doma, odnosov, nadzora nad lastnim življenjem in človekovega dostojanstva.

Preprečevanje institucionalne kulture

Institucionalna kultura se lahko neopazno prenese tudi v storitve, ki delujejo v skupnosti – na primer v stanovanjske skupine ali druge oblike bivanja, kjer je malo ljudi, a je način življenja še vedno zelo podoben zavodu.

Nekateri opozorilni znaki institucionalne kulture so:

  • istočasne rutine in pravila za vse (enak urnik, enaka hrana, enake aktivnosti);

  • odločanje brez resničnega vključevanja ljudi, ki tam živijo;

  • prostori, ki niso doživeti kot dom, temveč kot »enota« ali »objekt«;

  • odsotnost zasebnosti (nezmožnost, da človek zapre vrata, odloča o obiskih, sam ureja svojo sobo);

  • govor o ljudeh v posplošenih, pokroviteljskih ali negativnih izrazih.

Zato morajo skupnostne službe svoje delo stalno spremljati in preverjati. Pomembno je, da: (1) vzpostavljajo enakovredne odnose med uporabniki in zaposlenimi, (2) podpirajo odločanje s podporo in osebno načrtovanje, (3) postavljajo človeka in njegove želje pred rutino in organizacijske potrebe, (4) spodbujajo razvijanje osebne moči ljudi z oviranostjo in ne njihove odvisnosti od sistema.

Dezinstitucionalizacija ni samo selitev ljudi iz zgradbe v zgradbo. Je proces, v katerem odpravljamo institucionalno kulturo in gradimo pogoje, da lahko vsak človek z oviranostjo živi v skupnosti kot enakovreden član – s podporo, ki jo potrebuje, in s pravicami, ki mu pripadajo.