18/11/2026
AVTOR: Andraž Rožman
Ko sem pred nekaj meseci obiskal nevladno organizacijo Sumero, ki v Bosni in Hercegovini skrbi za selitev ljudi iz zavodov v skupnost, sem spoznal tudi Amarja Pašića. Šestintridesetletnik je del ekipe, ki vodi organizacijo, obenem pa stanovalcem v skupnosti nudi vrstniško podporo. V Sumeru je zadolžen za koordiniranje projektov, precej časa preživi tudi na terenu. Poleg tega se ukvarja z literaturo, saj je magister primerjalne književnosti, letos je izdal pesniško zbirko z naslovom Tri tačke (Tri pike).
Tako se njegov vsakdan giblje med pisanjem in socialo. Toda vedno ni bilo tako. Marsikaj se je spremenilo, ko je zavodsko življenje pred leti zamenjal za življenje v skupnosti. A najin pogovor se ni začel tam, ampak na začetku. Pri pripovedovanju o otroštvu in najstništvu, ki ga je preživel v sirotišnici oziroma v domu, kot tej vrsti institucije pravijo v Bosni in Hercegovini.
Bal se je, da se bo razočaranje ponovilo
Rodil se je v Sarajevu dve leti pred vojno, tri leta po njej mu je umrla mama, nekaj let kasneje je hudo zbolel še oče. Zato je živel v rejniški družini, pri dvanajstih letih pa se je preselil v sirotišnico v Zenico in tako začel institucionalno življenje, ki se ga ni mogel rešiti vse do svojega 27. leta. V sirotišnici je živel skupaj z osemdesetimi ljudmi, v vsaki izmeni so za njih skrbeli trije pedagogi, ki jih je bilo premalo, da bi poskrbeli za vse, kar je bilo potrebno poskrbeti. Kasneje, ko je živel v zavodu, si je sobo delil še s tremi starejšimi osebami. Ni imel osebnega prostora, primanjkovalo je zaposlenih, vrstili so se konflikti, podrejen je bil klasičnemu sistemu totalne institucije. V zavodu se je počutil slabše kot v sirotišnici.
»Ko sem bil star 19 let, sem se vrnil k rejniški družini, a so se takrat začele težave. Dobil sem diagnozo, sledilo je dolgo obdobje, ko je bilo moje življenje povezano z zavodi in bolnicami, nekaj časa sem živel v stanovanjih, a so bile reakcije najemodajalcev praviloma negativne, ko so izvedeli, da imam diagnozo. Tako sem živel vse, dokler mi ni socialna delavka ob eni od hospitalizacij povedala za še eno možnost. Za vstop v sistem Sumera. Poslušal sem jo, konec leta pa se s podporo preselil v skupnost. In danes sem tukaj,« pravi Amar.
Ko je vstopil v program preselitve, je bil sprva skeptičen. Šel je namreč skozi celoten sistem socialne zaščite, v katerem je doživel nemalo razočaranj. Velikokrat je mislil, da bo bolje, a se je upanje vedno znova izjalovilo. Bal se je, da se bo razočaranje ponovilo. A tokrat je bila zgodba drugačna. Ko mu je socialna delavka rekla, da bo lahko živel sam, je bil šokiran. »Nekaj časa sem potreboval, da sem ugotovil, da je vse to res. Od takrat najprej je šlo moje življenje na bolje,« se spominja z nasmeškom pod modrimi očmi. A sprva ga je bilo strah. Ni bil namreč vajen vsakdanjih opravil, kot je nakup hrane v trgovini in kuhanje. »To je bil nov šok,« se spominja. Strah je premagal s pomočjo asistentov, ki so mu ob preselitvi nudili podporo. Enako kot drugi stanovalci je imel sprva podpore več, potem se je v skladu z njegovimi potrebami postopoma zmanjševala. Danes je on tisti, ki nudi podporo drugim.
Ko je živel v zavodu, so se težave kopičile, zato se ni mogel osredotočiti na študij, pa je ta počakal nekaj let. Po selitvi v skupnost je z njim nadaljeval, leta 2018 diplomiral, pet let kasneje še magistriral. Le nekaj dni kasneje se je zgodilo še nekaj pomembnega. »Poklicala me je Dragana Grbić Hasibović in me vprašala, ali bi delal kot asistent pri projektih v Sumeru.«
Že pred tem je delal kot vrstniški podpornik, odkar ga je poklicala Dragana, pa piše tudi projekte in se ukvarja še z vsem drugim, kar je povezano z njimi. Tudi v prihodnje namerava ostati v Sumeru, ki resno računa nanj. Pošiljajo ga na izobraževanja, tako je na primer končal izobraževanje za grafični dizajn. Je tudi strokovni sodelavec za delo z mladimi in zraven še vedno vrstniški podpornik. »Tako se počutim koristnega. Veliko potrebo imam po tem, da bi s svojim delom vrnil nekaj tega, kar sem dobil,« pove.
Njegov delavnik je enak oziroma podoben kot delavnik zaposlenih v Sumeru. Tudi sam bi se lahko redno zaposlil, a je s tem povezanega nekaj strahu, podobno tistemu, ki ga človek doživi ob prehodu iz institucije v skupnost, le da je Amar zdaj v precej manj ranljivem položaju, vzrok za strah pa je tudi sistem, ki ni najbolj prijazen do zaposlovanja ljudi z institucionalno izkušnjo. »Delam po pogodbi o delu, bojim se pa redno zaposliti, ker bi tako izgubil pokojnino in invalidnino. Bojim se, da bom nekoč pristal na ulici, če vstopim v ta svet,« pravi Amar, ki ve, kako je biti na cesti, saj je tudi tam že bil. »Kaj naj rečem? C’est la vie.«
Literatura kot vir preživetja
Ampak zdaj ima streho nad glavo, skoraj deset let je že na svojem. Odločil se je, da bo živel s sostanovalcem, saj je z vidika financ tako lažje, poleg tega lahko svoje izkušnje deli z njim. Sostanovalec ima Downov sindrom, zato mu Amar nudi podporo, kolikor je potrebuje. Tako je tudi njegovo zasebno življenje prepredeno z dezinstitucionalizacijo, medtem ko tega ne bi mogli trditi za poezijo, v kateri se dotika drugih tem. Njegove pesmi nimajo ene točno določene tematike. Kot pravi sam, skozi njih filtrira občutke in iz sebe spravlja strahove. Zbirka je nastala na podlagi večletnih dnevniških zapisov, ki so enako kot tudi druge oblike književnosti Amarju predstavljali vir preživetja v najtežjih časih. Zdaj piše zgodovinski roman, v katerem bo tematiziral balkansko folkloro in etnologijo, pripravlja pa tudi avtobiografijo, da bi refleksiral svoje življenje.
Kot je povedal v intervjuju za časopis Oslobođenje, je pisanje zanj zdravilno. Tako gre lažje skozi dneve, podobno je z branjem. Ves ta čas, ko je bil v sirotišnici, po zavodih in kasneje v skupnosti, je ogromno bral, v svojih institucionalnih časih je včasih prebral po eno ali dve knjigi na dan. Najraje ima prozo, pisatelje, kot so John Ronald Tolkien, Stephen King, Hermann Hesse, Rumi in Edgar Allan Poe, medtem ko je diplomiral iz Antona Pavloviča Čehova, magistriral pa iz Arthurja Conana Doyla. »Branje me je reševalo skozi osnovno in srednjo šolo. Prav tako pisanje. Če v zavodu ne bi bilo knjižnice, bi znorel.«
Amar pravi, da je zdaj njegovo življenje polno. Stkal je močne vezi z ljudmi, ki so vključeni v programe Sumera, tudi sicer ima razvejano socialno mrežo. V kakšnem od sarajevskih bifejev rad popije kavo s prijatelji, sicer pa je navdušen tudi na računalniškimi igricami in še naprej seveda tudi nad pisanjem. Zakopal se je v delo in z veseljem pričakujemo njegova nova literarna besedila.
