15/10/2026
Brežice, 14. oktober 2026 – Na novinarski konferenci so govorci poudarili pomen zakonodaje pri omogočanju, da ljudje z oviranostjo živijo v skupnosti in so vanjo v celoti vključeni. Govorci pozdravljajo že sprejete spremembe Zakona o socialnem varstvu, ki vpeljuje novo storitev »podpora v skupnosti«. Izpostavili so potrebo po sprejemu podzakonskih aktov, saj brez pravilnikov ta storitev ne more zaživeti v praksi.
dr. Simona Drenik Bavdek, Varuhinja človekovih pravic, je poudarila, da so na področju dezinstitucionalizacije v zadnjih letih sicer naredili pomembne korake na zakonodajni in strateški ravni, zdaj pa je čas, da država od zapisanih zavez preide h konkretnim dejanjem. Pri Varuhu zato pozivajo k čimprejšnjemu sprejetju vseh potrebnih podzakonskih aktov, brez katerih zakonske rešitve ne morejo v celoti zaživeti v praksi.
Nihče ne bi smel biti prisiljen živeti v instituciji zgolj zato, ker mu država ne zagotavlja podpore, ki jo potrebuje za življenje v skupnosti. Življenje v skupnosti ni privilegij, temveč človekova pravica. Država mora zagotoviti dostopne in posamezniku prilagojene storitve podpore v skupnosti, ustrezno usposobljen in plačan kader ter stabilno financiranje.
dr. Andreja Rafaelič, vodja Centra za dezinstitucionalizacijo na Inštitutu RS za socialno varstvo, je poudarila, da je pomembno, da nadaljujemo z uresničevanjem strategije za dezinstitucionalizacijo in sprejmemo potrebne pravilnike za izvajanje podpore v skupnosti. Trenutno proces poteka zelo počasi, ljudje pa ostajajo v institucijah po petnajst in več let. Za vse ljudi, ki živijo v institucijah in tiste, ki tvegajo, da bi tja prišli ter njihove družine, je nujno razširiti možnost izbire in razviti nove storitve, ki bodo to izbiro omogočale. Izpostavila je pomembnost razvijanja storitev enakomerno po celotni državi in ne zgolj v večjih mestnih središčih.
Simona Gros, mama otroka z oviranostjo, je povedala, da pri govoru o življenju v skupnosti ne govorimo samo o tem, kje bo živela oseba z oviranostjo, ampak o življenju celotne družine. Predstavila je svoje izkušnje podpore družini na domu, ki jo je izkusila na Švedskem. Ta ji je omogočila, da se je spočila, imela čas za starejšo hčerko, za partnerja in tudi zase. To ni razkošje, ampak pomoč, ki družini omogoča, da lahko normalno živi. Pravi, da je takšna podpora ključna za prihodnost njenega otroka. Želi si, da bi njena hči nekoč lahko živela svoje življenje v skupnosti, čim bolj samostojno in ob podpori, ki jo bo potrebovala. Ne želi, da bi bila institucija njena edina možnost. Zato je pomembno, da zakonodaja ne ostane le na papirju, ampak se sprejmejo tudi potrebni pravilniki in da podpora v skupnosti zaživi v praksi. Vsak človek si zasluži možnost, da živi svoje življenje v skupnosti, tudi če pri tem potrebuje pomoč.
dr. Tatjana Knapp, direktorica Zavoda RISA, je poudarila, da v Zavodu RISA pri zagovorništvu, podpori v skupnosti in delu multidisciplinarnega tima vsak dan spremljajo ljudi, ki se borijo za nekaj, kar večina jemlje za samoumevno: odločati o svojem življenju. Vsi imamo pravico izbirati, kje in s kom bomo živeli ter kakšno podporo potrebujemo in želimo. Potreba po podpori te pravice ne zmanjšuje.
Sprememba Zakona o socialnem varstvu decembra 2025 je bila pomemben korak, zdaj pa potrebujemo celovito izvedbeno ureditev, zagotovljena sredstva in dejansko dostopno podporo otrokom, mladostnikom in odraslim z oviranostmi v skupnosti. Izkušnje ljudi z oviranostmi morajo imeti težo pri odločitvah o storitvah, zakonodaji in porabi javnega denarja. Po vsaj tridesetih letih prizadevanj mora napredek postati viden v vsakdanjem življenju ljudi: v ključu lastnega doma, možnosti izbire in podpori, na katero se lahko zanesejo.
Nejko Perko živi v skupnosti ob podpori Zavoda Risa in drugih podpornih oseb ter prijateljev. Izpostavil je, da je podpora v skupnosti zelo pomembna. Podporna oseba mu pomaga na primer, če česa ne zna povedati na sodišču, pri pravnih zadevah. Skupaj gresta tudi po opravkih. V zavodu ne bi živel, ker pravi, da potem ne bi smel ven; ne bi se smel družiti s prijatelji, znanci, z njimi iti na kavo, ne bi smel sam v trgovino. Zelo mu je všeč, da živi v svojem stanovanju, se povezuje s prijatelji, znanci. Na sodišču je dokazal, da ne potrebuje skrbnika. Vse je pripravljen in zmožen narediti sam, sam odloča o svojem življenju. Včasih mu podporne osebe pri čem svetujejo. Tudi sam pomaga drugim ljudem, ki potrebujejo pomoč pri različnih opravilih. Želi si, da bi ostal v svoji skupnostni in bil samostojen.
Tiskovna konferenca je potekala ob robu konference z naslovom “30 let boja za človekove pravice – od institucij k skupnosti”, ki jo je organiziral Center za usmerjanje deinstitucionalizacije na Inštitutu RS za socialno varstvo (IRSSV) in z njo obeležil 30. obletnico delovanja IRSSV. Konferenca je bila posvečena pomenu vztrajnega prizadevanja za zagotavljanje in varovanje človekovih pravic, pri čemer ima ključno vlogo tudi proces dezinstitucionalizacije.