Knjižnica
Kategorija
Vrsta gradiva
Do članka “Kratka zgodovina dež institucionalizacije v Sloveniji” lahko dostopate tukaj.
Pri Zavodu Risa je izšel zbornik kratkih zgodb v lahkem branju z naslovom Jezik pride naproti. Zbornik je sestavljen iz treh delov. Naslov prvega je Prijateljstvo in ljubezen, drugega Zgodbe iz življenja, naslov tretjega dela pa je Potovanja, pomoč in domišljija. V zborniku je mogoče prebrati zgodbe v lahkem branju, ki so ji avtorice in avtorji poslali na nagradni natečaj.
Vse tri dele zbornika, ki sta ga uredili Danica Haramija in Tatjana Knapp, si lahko na računalnik naložite tukaj.
Osrednja oseba kratkega romana Marka Sosiča Balerina, balerina (Študentska založba, 1997) je petnajstletnica, ki je bila včasih običajno dekle, potem pa se je v njej nekaj prelomilo in je prenehala govoriti, živi pa v kraški hiši skupaj z bratom, očetom in mamo. »Rada opazuje kostanj na domačem dvorišču, ker med njegovimi vejami spijo ptice. Rada poje in vesela je, ko jo obišče prijatelj Ivan. A pogosto zažene v kuhinjska vrata krožnik ali kozarec. In vsako jutro lula v posteljo,« so zapisali v Beletrini, ki je dvajset let po prvem izidu znova izdala knjigo. Sosičeva Balerina, balerina je bila nagrajena, dobila je gledališko adaptacijo in požela odlične kritike. Večkrat nagrajeni tržaški pisatelj Marko Sosič (1958-2021) je tudi avtor več zbirk kratkih zgodb in romanov, še posebno je zaslovel z romani Tito, amor mijo (Litera, 2005) in Kruh, prah (Goga, 2018), Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (Beletrina, 2012) in Kratki roman o snegu in ljubezni (Litera, 2014).
Film pripoveduje zgodbo gradu Cmurek, nekdanje norišnice ob avstrijski meji, kjer danes deluje Muzej norosti. Grad, povezan z bogato kulturno in literarno dediščino, opozarja na problematiko totalnih institucij. Slovenija je ena najbolj institucionaliziranih držav, saj v velikih zavodih še vedno živi 4000 ljudi.
Film raziskuje zgodbe stanovalcev, zapuščene predmete in lokalne zgodbe, ki kažejo na pomen svobodomiselnosti in sprejemanja drugačnosti.
Scenarij, režija, montaža: Amir Muratović
Direktor fotografije: Bernard Perme
Glasba: Ana Kravanja in Samo Kutin
Poročilo z naslovom From Institutions to Community: Collection of Models of Good Practice in deinstitutionalisation for people with high support needs/multiple disabilities, including practices on how assistive technology can support inclusive living se osredotoča na pet študij primerov iz evropske regije, kjer so bile ustanove za osebe z ovirami, vključno z osebami s kompleksnimi potrebami po podpori, popolnoma zaprte.
Poročilo vključuje študije primerov iz Italije, Švedske, Moldavije, Škotske in Irske.
Do celotnega poročila v angleškem jeziku lahko dostopate tukaj.
Poročilo Agencije Evropske unije za temeljne pravice (FRA) Violence against persons with disabilities in institutions obravnava, kako države članice EU izpolnjujejo svoje obveznosti pri zaščiti ljudi z oviranostjo v institucijah pred vsemi oblikami nasilja. Temelji na pregledu zakonodaje in politik v 27 državah članicah EU ter treh državah kandidatkah ter na terenski raziskavi v 10 državah, med njimi tudi v Sloveniji. Skupno je bilo opravljenih 143 poglobljenih intervjujev z ljudmi z izkušnjo življenja v institucijah in ključnimi deležniki, v Sloveniji pa 10.
Poročilo prikazuje razširjenost in oblike nasilja (od zanemarjanja, psihičnega in fizičnega nasilja do prisilnega zdravljenja in omejevanja svobode), analizira pravne okvire, delovanje nadzornih mehanizmov ter dostopnost pritožbenih poti in pravnega varstva. V ospredje postavlja človekovopravični pristop, ki poudarja nediskriminacijo, enakost, udeležbo in odgovornost držav, ter ponuja priporočila za preprečevanje nasilja, učinkovitejši nadzor institucij in boljši dostop do pravic in pravnega varstva za ljudi z oviranostjo, ki živijo v institucionalnem okolju.
Več:
Evropska mreža za neodvisno življenje (ENIL) je pripravila osveženo poročilo o uporabi evropskih sredstev za podporo deinstitucionalizaciji oseb z ovirami. Dokument podrobno analizira trenutno stanje, izzive in priporočila glede porabe sredstev EU v skladu z načelom “nič o nas brez nas”. V prilogi najdete tudi pregled primerov iz držav članic ter oceno skladnosti z evropskimi in mednarodnimi zavezami na področju človekovih pravic.
Poročilo je dragocen vir za oblikovalce politik, izvajalce storitev in zagovornike neodvisnega življenja.
➡️ Preberi več: ENIL-Briefing-on-EU-Funds_with-Annex
Vedno večji poudarek na samostojnem življenju in socialni vključenosti spodbuja deinstitucionalizacijo – proces prehoda od bivanja v institucionalnih ustanovah k zagotavljanju podpore v družinskem in skupnostnem okolju. Cilj je zagotoviti, da imajo ljudje, ki jim grozi marginalizacija, priložnosti za polno sodelovanje v družbi ter uresničevanje svojih pravic in svoboščin.
Institucionalna kultura, ki vodi v socialno izolacijo in izgubo avtonomije, se lahko pojavi v katerem koli okolju za zagotavljanje oskrbe, vendar je še posebej razširjena v institucijah, kjer ljudje preživijo več let, kot so socialno-varstveni zavodi in domovi za starejše. Kljub temu, da so strategije deinstitucionalizacije sprejete po vsej Evropski uniji, so v praksi še vedno prisotne številne pomanjkljivosti.
Poročilo Paths towards independent living and social inclusion in Europe (Poti k samostojnemu življenju in socialni vključenosti v Evropi) prinaša pregled sprememb v obsegu institucionalnega bivanja v Evropski uniji skozi čas ter analizo nacionalnih strategij in praks deinstitucionalizacije. Poseben poudarek je namenjen dvema študijama primerov, ki na osebi osredotočen način ponazarjata prednosti deinstitucionalizacije in večje socialne vključenosti, hkrati pa osvetljujeta izzive, s katerimi se soočajo države pri uresničevanju teh ciljev.
Več o tej pomembni temi in najnovejših ugotovitvah lahko preberete v celotnem poročilu, dostopnem na Eurofound.
Sodba senata v zadevi M. proti Nemčiji, 17. 12. 2009
Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v primeru M. proti Nemčiji odločilo, da je retroaktivno podaljšanje preventivne pridržanosti zapornika kršila pravico do svobode (člen 5, odstavek 1) in prepoved retroaktivnega kaznovanja (člen 7, odstavek 1) Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Glavna dejstva
- Prijavitelj, nemški državljan rojen leta 1957, je bil obsojen zaradi poskusa umora in ropa leta 1986 in obsojen na pet let zapora. Sodišče je hkrati odredilo preventivno pridržanje zaradi ocene, da predstavlja nevarnost za družbo.
- Po prestani kazni so bila njegova večkratna prizadevanja za izpustitev na pogojni odpust neuspešna, saj so sodišča na podlagi ocene njegove nevarnosti zavrnila prošnje.
- Leta 2001 je bilo njegovo preventivno pridržanje podaljšano za nedoločen čas na podlagi spremenjene zakonodaje iz leta 1998, ki je omogočala neomejeno trajanje pridržanja, čeprav je bila prvotna omejitev največ 10 let.
- Prijavitelj je vložil ustavno pritožbo, ki jo je nemško Zvezno ustavno sodišče zavrnilo leta 2004, saj je menilo, da retroaktivno podaljšanje preventivne pridržanosti ne predstavlja kazni, temveč ukrep varnosti.
Sodni postopek pri Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) v primeru M. proti Nemčiji je trajal približno 6 let.
Časovnica sodnega postopka:
- 1986 – Prijavitelj je bil obsojen zaradi poskusa umora in ropa ter obsojen na 5 let zapora in preventivno pridržanje.
- 1992–1998 – Njegove prošnje za izpustitev so bile večkrat zavrnjene.
- 1998 – Nemčija je spremenila zakonodajo in dovolila neomejeno preventivno pridržanje, kar je vplivalo na prijavitelja.
- 2001 – Sodišča so mu podaljšala pridržanje za nedoločen čas.
- 2004 – Prijavitelj je vložil pritožbo na ESČP (24. maj 2004).
- 2009 – ESČP je izreklo sodbo, s katero je ugotovilo kršitev (natančen datum izreka sodbe ni naveden v povzetku).
Odločitev sodišča
Člen 5 (pravica do svobode)
- Sodišče je presodilo, da podaljšanje pridržanja po 10 letih ni imelo zadostne vzročne povezave s prvotno obsodbo.
- Prav tako sodišče ni našlo zadostnega dokaza, da bi obstajala konkretna nevarnost, ki bi opravičevala nadaljnjo pridržanost.
Člen 7 (prepoved retroaktivnega kaznovanja)
- ESČP je ugotovilo, da je bila preventivna pridržanost enakovredna kazni, saj ni bilo bistvenih razlik v primerjavi z zaporno kaznijo.
- Ker je bila po spremembi zakona leta 1998 ukinjena časovna omejitev pridržanja, je to pomenilo nove, strožje pogoje za prijavitelja, ki jih ob svoji obsodbi ni mogel pričakovati.
- Zato je sodišče ugotovilo, da je bila kršena pravica prijavitelja, saj mu je bila retroaktivno naložena hujša kazen.
Posledice sodbe
ESČP je ugotovilo kršitvi členov 5 in 7 ter odredilo, da mora Nemčija prijavitelju plačati 50.000 evrov odškodnine za nematerialno škodo.
Ta sodba je imela širše posledice, saj je Nemčiji naložila spremembo zakonodaje glede neomejene preventive pridržanosti, da bi bila skladna s človekovimi pravicami.
POVZETO PO Chamber judgment M. v. Germany 17.12.2009
V uvodnem dokumentu na kratko predstavljamo namen, sestavo in ključne naloge Mednarodne usmerjevalne skupine za proces dezinstitucionalizacije v Sloveniji v okviru StaDI 2024–2034. Vabimo vas, da si uvodni dokument preberete (na voljo je v slovenski in angleški verziji) ter si tako ustvarite celovitejši vpogled v delo in usmeritve Mednarodne usmerjevalne skupine (MUS).