27/11/2025
Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA) je objavila obsežno poročilo o nasilju nad ljudmi z oviranostjo, ki živijo v institucijah. Poročilo temelji na raziskavah v vseh 27 državah članicah EU in treh državah kandidatkah ter na poglobljenih razgovorih v desetih državah, med njimi tudi v Sloveniji.
Gre za neodvisen dokument s področja človekovih pravic in na Inštitutu RS za socialno varstvo (IRSSV) ocenjujemo, da so njegove ugotovitve za slovenski prostor in za proces dezinstitucionalizacije izjemno pomembne.
Nasilje je sistemski problem, ne skupek “izoliranih incidentov”
FRA ugotavlja, da v institucijah po vsej EU prihaja do razširjenega zanemarjanja, zlorab in nasilja nad ljudmi z oviranostjo – od kričanja, žalitev, fizičnega in spolnega nasilja, do prisilnega zdravljenja, prekomernega dajanja zdravil, omejevanja gibanja, odvzema svobode in finančnega izkoriščanja. Še posebej izpostavljeni so ljudje z motnjami v duševnem zdravju in v duševnem razvoju, otroci, starejši ter osebe, ki ne morejo govoriti ali so močno odvisne od pomoči osebja.
Poročilo opozarja, da nasilje ni le “napaka posameznika”, temveč posledica institucionalne kulture, v kateri so nasilje, prisila in poniževanje pogosto normalizirani, odgovornost pa zamegljena ali prelagana. V ozadju ostaja prevlada medicinskega modela obravnave, v katerem se človeka vidi predvsem kot “pacienta” ali “uporabnika storitve”, ne pa kot imetnika pravic.
Slovenski prispevek: glasovi ljudi z izkušnjo institucije
Slovensko poročilo, ki sta ga za FRA pripravila Mirovni inštitut in Inštitut za kriminologijo (avtorici Maja Ladić in Katarina Vučko), temelji na intervjujih z odločevalci, izvajalci storitev, organizacijami za človekove pravice ter na pripovedih ljudi z oviranostjo, ki so živeli ali še živijo v institucijah.
Njihove zgodbe potrjujejo, da je nasilje lahko del vsakdana v institucijah: opisujejo fizično in verbalno nasilje, poniževanje, prekomerno in prisilno medikacijo, dolgotrajno vezanje, izolacijo, spolno nadlegovanje, finančno izkoriščanje ter zanemarjanje, ki lahko vodi tudi v smrt.
Poročilo hkrati kaže velik razkorak med formalno zaščito, zapisano v zakonih, in resničnimi možnostmi, da se ljudje z oviranostjo zaščitijo pred nasiljem: mehanizmi pritožb so pogosto nedostopni, o pravicah jih nihče ne obvešča, prisotna sta strah pred maščevanjem in nezaupanje, nadzorni mehanizmi pa so kadrovsko podhranjeni in večkrat neučinkoviti.
Ključna sporočila za proces dezinstitucionalizacije v Sloveniji
Ugotovitve FRA in slovenskega poročila neposredno nagovarjajo proces dezinstitucionalizacije in prehoda v skupnostne oblike podpore:
-
Institucija sama po sebi ustvarja tveganje za nasilje. Velike, hierarhično organizirane ustanove, v katerih imajo zaposleni veliko moč, ljudje z oviranostjo pa malo možnosti odločanja, povečujejo tveganje za zlorabe.
-
Pravna ureditev je nepopolna in razpršena. V Sloveniji primanjkuje ciljno usmerjene zakonodaje, ki bi se neposredno ukvarjala s preprečevanjem nasilja nad ljudmi z oviranostjo v institucijah, odgovornosti med resorji pa so razdrobljene.
-
Nadzor in pritožbeni mehanizmi so šibki. Inšpekcijske službe in drugi nadzorni organi so podhranjeni, obiskov je premalo, pogosto so napovedani (kar omogoča pripravo na prihod in zato možno nerealno predstavo), pritožbeni postopki pa dolgotrajni in težko dostopni ravno tistim, ki so najbolj ogroženi.
-
Dezinstitucionalizacija ni “dodatek” k varstvu pred nasiljem, temveč njegovo jedro. FRA države članice poziva, naj prekinejo institucionalizacijo in dajo prednost življenju v skupnosti, v skladu z 19. členom Konvencije ZN o pravicah invalidov.
Za slovenski prostor to pomeni, da proces dezinstitucionalizacije – skupaj z razvojem raznolikih, prilagodljivih podpor v skupnosti – ni le razvojna politika, ampak ključen ukrep preprečevanja nasilja in varovanja temeljnih pravic ljudi z oviranostjo.
Kaj priporočata FRA in slovensko poročilo?
Poročilo FRA in slovenski prispevek med drugim izpostavljata potrebo po:
-
postopnem odpravljanju institucionalnega varstva in krepitvi storitev v skupnosti,
-
jasno opredeljenih in izvajanjih pravnih standardih za preprečevanje nasilja v vseh okoljih,
-
neodvisnem, dobro podprtem in nenapovedanem nadzoru nad vsemi oblikami institucionalne oskrbe,
-
dostopnih, varnih in zaupnih pritožbenih poteh za ljudi z oviranostjo ter zaščiti prijaviteljev,
-
sistematičnem usposabljanju osebja in nadzornih organov o človekovih pravicah, nasilju in alternativah prisili,
-
polnem sodelovanju ljudi z oviranostjo in njihovih organizacij pri oblikovanju, izvajanju in spremljanju politik.
Nasilje v institucijah se dogaja – odgovor je skupnost
Nasilje v institucijah ni neizogibno, je pa predvidljivo, kadar ljudi zapiramo v okolja, kjer nimajo nadzora nad lastnim življenjem, so odvisni od odločitev drugih, nadzorni mehanizmi pa ne delujejo.
Deinstitucionalizacija in razvoj podpore v skupnosti sta zato ključna, če želimo ljudem z oviranostjo zagotoviti spoštovanje temeljnih pravic ter dostojno, varno in vključujoče življenje v skupnosti.
Sorodne objave:
DELO: Andreja Žibret – Razkrita razširjenost nasilja nad invalidi v EU
DELO: Andreja Žibret – Nasilja ti ni treba prenašati – tudi če potrebuješ pomoč