30/11/2025
AVTOR: Andraž Rožman
ZGODBA MATERE IN HČERE
Mati in hči bi po 20 letih spet živeli v skupnem domu
Medtem ko naletava prvi letošnji sneg, parkiram pred enega od blokov v Mežici in se odpravim proti vhodu. Pozvonim. »Pride Marica odpret, takoj bo,« na drug strani zaslišim Štefko, ki sem jo obiskal, da bi mi povedala svojo zgodbo. Pred mano se pojavi 26-letnica, vodi me v enega od zgornjih nadstropij in se pri tem ves čas smeji. Vstopim v stanovanje, kjer me prisrčno pozdravi njena enako nasmejana mama Štefka. Vstopim v lepo urejeno stanovanje. Opazim medalje, ki jih je Štefka dobila na specialni olimpijadi v Berlinu in Južni Koreji, in na kavču mačko Simbo, ki se leno preteguje. Usedem se za mizo, Štefka pristavi za kavo.
Medtem ko voda vre, iz kuhinje v jedilnico in nazaj izmenjavava vljudnostne fraze, vprašanja o vsakdanjem življenju. Ko je kava skuhana, nastopi trenutek za pogovor o (dez)institucionalizacji. O dobršnem delu Štefkinega in Maričinega življenja, ki sta ga preživeli v CUDV Črna na Koroškem, a tudi o prijetnejši temi – o življenju v skupnosti. Štefka namreč že približno leto dni nima več nobenih povezav z zavodom. Marica si želi stopiti na isto pot preselitve, saj zdaj živi s petimi sostanovalci v stanovanjski skupini, kjer, kot pravi, vlada podoben režim kot v zavodu.
Štefka se razgovori, čim se usede nazaj za mizo zraven Marice. Še vedno z nasmehom. »Sprašuješ me, zakaj se ves čas smejim. Ali ni očitno?« razširi roke in se obrne proti notranjosti prostora in Simbi na kavču, kot bi hotela reči: Mar ne vidiš? »Moje življenje je zdaj veliko lepše. Sem sama svoj gospodar. Sama si kuham, plačujem položnice, grem od doma, kadar hočem in se vrnem kadar hočem. Hodim v službo v cvetličarno na Prevaljah in sem pošteno plačana. Nihče me več ne nadzira, imam le nekaj malega pomoči strokovne delavke iz zavoda Risa pri financah, sicer pa lahko vse počnem sama.« In tudi z intervjujem opravi kot izkušena govorka. »Vprašali so me, ali potrebujem podporno osebo, da bi bila zraven pri tem intervjuju, pa sem rekla, da ne. Saj znam sama govoriti,« pove odločno, mirno – nasmejano.
Žrtvovala je lastno svobodo
Ko jo sprašujem o življenju v zavodu, na njenem obrazu nasmeh ostane, morda le za malenkost manj širok, pogled pa usmeri v mizo. V zavod se je preselila pred dvajsetimi leti, da ne bi izgubila Marice. Takrat so bili težko časi … »Doma, kjer sem živela z mamo in bratom, ni bilo najboljše stanje. Z mamo se nisva najbolje razumeli, brat je imel težave z alkoholom. Marica je bila še čisto majhna. Na centru za socialno delo so rekli, da bo morala v rejniško družino. Ampak je nikakor nisem hotela izgubiti, saj jo imama rada.« Takrat se je začel Štefkin boj. Vse je bila pripravljena narediti za to, da bi ostali skupaj z Marico, in to je tudi storila. Žrtvovala je svobodo življenja v domačem okolju. »Borila sem se na vse možne načine. Ne vem, koliko prošenj sem napisala, hodila po sodiščih in na center za socialno delo.«
Ni se predala in nekako je prišla do rešitve, ki sicer ni bila idealna, a bi vsaj lahko ostali skupaj. »Pojavila se je možnost, da bi šla Marica v zavod. Vprašala sem, ali grem lahko zraven. Edini zavod, ki je sprejel mati in hči, je bil CUDV Črna na Koroškem. Še vedno se spomnim, kako vesela sem bila, ko mi je socialni delavec povedal, da so moji prošnji ugodili. Seveda bi raje ostala doma, a sem hotela biti s svojim otrokom, še sploh, ko so mi grozili, da Marice eno leto ne bom mogla videti.« V zavod sta se preselili pred dvajsetimi leti, Marica je bila stara šest let.
V Črni na Koroškem jo je pričakala povsem nova realnost. Prej si je sama urejala življenje, potem je postala ena od gojencev, čeprav je mislila, da bo tam le kot Maričina mama. »Prišla sem kot starš, postala pa varovanka. Grozen občutek.« Začelo se je življenje pod nadzorom. Zajtrk, kosilo in večerja ob točno določeni uri. Če je na primer zamudila na zajtrk, je ostala lačna. Pa siljenje v delo v šiviljski delavnici za ponižujoče plačilo, v čemer ni videla smisla. Konflikti med vrstniki in zaposlenimi. Delna ločitev od hčerke, ki so jo premestili v drugo skupino. Brez nadzora nad svojim denarjem, saj so ji ga shranjevali v zavodu in ji ga dajali po kapljicah. In izhodi iz zavoda, za katere je morala vedno povedati, kdaj bo šla in kdaj prišla nazaj. Kot ne bi bila oseba s svojo voljo in svojimi željami.
»Na začetku sem veliko jokala. Ko sem se spomnila, da imam svoj dom, kjer bi lahko živela … Ampak ni šlo drugače. Zaščitila sem hčerko in jo obdržala. Koliko je takih, ki tega ne naredijo.« Na moja vprašanja o življenju v zavodu pa odgovarja kratko, zazdi se mi, da se v njene besede naseljuje žalost. Vprašam jo, ali še želi govoriti o zavodu. »Raje ne. Nočem se spominjati. Če se spomnim, potem neprestano razmišljam o tem, tega pa nočem. Od kar sem se preselila, sem polovico stvari, ki so se dogajale tam, kar pozabila.«
Ne kažejo več s prstom za njo
Kljub težki situaciji, ko v zavodu ni imela sogovornika, ob katerem bi se počutila varno, da bi mu ali ji brez zavor in slabega občutka zaupala svoje stiske, je dolgo sanjala o tem, da bo nekoč spet zaživela na svobodi. Bolj so leta minevala, več možnosti je bilo za to, saj se je dezinstitucionalizacija v Sloveniji vse bolj razvijala. S tem, ko je bil zavod v Črni na Koroškem vključen v enega dveh pilotnih projektov za preselitev v skupnost, je njeno upanje vzhajalo. A pot proti življenju v skupnosti niti približno ni bila lahka. »Še tik pred selitvijo so mi ljudje iz zavoda govorili, da nisem sposobna in da bom vedno odvisna od njih. Govorili so mi, da nam v zavodu nič me manjka. Da dobimo hrano in da nam operejo obleke. Ja, ampak v zavodu ni kot doma.« Zdaj je jasno, kdo je imel prav.
Sprva se je preselila v stanovanje pod okriljem zavoda. To je pomenilo, da se je morala še vedno držati zavodske strukture, zavodskih pravil. Potem se je pred približno letom dni preselila na svoje. Zdaj je nihče ne vpraša, kam gre in kdaj se vrne. Z izjemo nekajurne podpore na teden, ki ji jo nudi zavod Risa, nima nobenega stika s socialnim varstvom več. Ne dela več za nekaj deset evrov na mesec, ampak za resno plačilo. Svoje delo ima rada. »Danes sem natikala čebulice, pospravljala, metala stran ovenele rože, pripravljala venčke za novo leto, umikala rastline pred snegom.«
Vsak dan se v Prevalje odpravi z avtobusom na delo, kjer je ljudje ne kažejo več s prstom za njo. Vsaj tak občutek ima. »Prej so mi govorili za hrbtom ’glej, ta je iz zavoda’, predvsem otroci na avtobusu. Tega zdaj ni več. Ne podcenjujem ljudi iz zavoda, a zdaj se z mano pogovarjajo tudi povsem običajni ljudje, nihče ne omenja zavoda, ampak govorijo z mano kot z vsako drugo osebo.« Štefka privošči tudi drugim, da bi se iz zavoda preselili v stanovanja, saj ve, kako velik in pomemben korak je to za vsakega človeka.
Marica gre po maminih stopinjah
Zdaj uživa v svobodi. Rada potuje, ravno dan po najinem srečanju je odšla na obisk k prijateljici v Maribor. In rada gleda nadaljevanke ter se ukvarja s športom. Teče na smučeh in kolesari. Športnica je tudi Marica, ki smuča, teče in plava. Tudi ona se enako kot Štefka namerava udeležiti tekmovanj. Po mamini poti pa si želi iti tudi, ko gre za življenje v skupnosti, saj je v stanovanjski skupini še vedno podvržena določenim pravilom. Želi si, da k mami ne bi prihajala le na obisk, ampak bi se preselila k njej. »Čutim se sposobno živeti v skupnosti. Podporo bi potrebovala le pri organizaciji financ in kakšnem prevozu. Ničesar glede preselitve se ne bojim,« pravi Marica, ki mami pomaga pri gospodinjskih opravilih, ko je pri njej na obisku, včasih gre kaj kupit v trgovino, skratka, že sedaj sodeluje pri upravljanju z gospodinjstvu. Torej je vse pripravljeno, svoje mora narediti le še birokracija …
Potem bosta Štefka in Marica živeli v stanovanju skupaj s Simbo, vsaka bosta hodili v svojo službo, kot vsaka družina bosta hodili na izlete in si se pomenkovali ob nedeljskih kosilih, ki so sploh Štefki še posebno ljubi, saj jih je v zavodu zelo pogrešala. Marica sicer žal ne bo mogla uživati v goveji juhi, praženem krompirju in pečenki, ker ima zahtevno presnovno bolezen, zato bosta zanjo pripravili kaj drugega, a bosta mati in hči po dvajsetih letih spet združeni v istem domu.