24/03/2026
AVTOR: Andraž Rožman
ZGODBA KRAJANA
“Hočem biti koristen za družbo.”
Manjše mesto, le nekaj kilometrov iz Ljubljane. Običajno delovno popoldne. Ljudje hodijo v lokalno trgovino po nakupih. Smo ravno v predbožičnem času, pa je gneča še malo večja kot sicer. Medtem ko nakupovalci in nakupovalke hitijo k policam, v avli pred vhodom v trgovino v vozičku pred svojo stojnico stoji moški v petdesetih, poimenovali ga bomo Miha. Po stojnici je razprostrl številne izdelke, ki jih je izdelal s svojimi rokami, ali pa so jih izdelale roke njegovih sostanovalk in sostanovalcev. Čeprav je postal že skoraj zaščitni znak nakupovalnega središča, pravi, da ga preganjajo od tam. »Že večkrat so mi rekli, da ne smem tukaj prodajati, a se vedno vrnem. Problem je v tem, da smo tisti, ki smo v institucijah, premalo zaščiteni. Stvari, ki jih delamo, bi morale biti bolj spoštovane,« pravi.
Medtem ko ga opazujem, se pri njem ustavljajo krajanke in krajani, kramljajo z njim in marsikaj tudi kupijo. Po prostoru se razleze njegov smeh, ki ga ljudje v kraju zelo dobro poznajo, saj tu živi že vrsto let in je zelo aktiven v družbenem življenju. Mogoče ga je videti v lokalnih bifejih, pa kako po pločniku ob glavni ulici prevaža kakšen predmet ali kako se druži z ljubitelji tenisa v teniškem klubu, ki je ena njegovih najljubših točk.
Sistem bi moral biti drugačen
»Takole živim, z danes na jutri. Nimam druge opcije,« reče, ko se usedeva v bife pri trgovini. Medtem ko v ozadju ropotajo kavne skodelice, Miha ni najbolj zgovoren o svojem življenju. Pove sicer, kako se je znašel v zavodu, da zdaj že vrsto let živi v bivalni enoti z enajstimi stanovalci in tako naprej, a precej raje kot o svoji zgodbi govori o položaju gibalno oviranih ljudi. Pri tem je kritičen do invalidskih organizacij in države, saj meni, da bi lahko vsi skupaj naredili več v dobrobit ljudi. »Sem številka, in to je napaka. Invalidi nimamo nobene besede. Problem je, ker ne moremo delati. Sistem bi moral biti tako urejen, da bi lahko delal, kar pač zmoreš. Zdaj je pa tako, da ko dobiš kakšno pomoč, ti vzamejo še to,« nadaljuje in doda, da bi sam želel delati.
V resnici je že vsa ta leta aktiven, le da ni plačan za to, če odštejemo nekaj evrov na mesec, ki jih dobi v zavodski delavnici. Sicer pa pomaga gostincem. Ko je v kraju sejem ali kakšna druga prireditev, odide v trgovino po nakupih za kakšnega od njih, ali pa na vozičku s točke A na točko B dostavi določen predmet, ki ga potem kdo od podjetnikov uporabi pri svojem delu. Pomaga tudi pri odvažanju smeti s prireditev. »Če mi naročiš, naj ti prinesem pivo, ti ga pripeljem na dom ali v lokal.«
Še posebno lepa je njegova povezanost s teniškim klubom. Tam, med drevoredom, potokom in nogometnim igriščem, kjer so teniška igrišča in brunarica, v kateri se zbirajo člani društva, se Miha počuti kot doma. Člani društva ga imajo radi, kar so mu izkazali tudi tako, da so mu priskočili na pomoč, ko je potreboval nov voziček. Stari se mu je pokvaril, preko zdravstvenega zavarovanja ni mogel dobiti novega, pa so zbrali 1600 evrov, da ga je lahko kupil. »Ja, to je moj kraj. Zelo dobro se počutim tukaj. Malo vračam tako, da jim pomagam, kolikor lahko. Največ stvari pripeljem v teniški klub, včasih jim urejam tudi nagrade za tekmovanja, ki jih prirejajo.«
Pomagal je tudi, ko so bile pred tremi leti velike poplave. V zavodski hiši je bilo vode do kolen. To so sicer uredili vzdrževalci, Miha pa je priskočil na pomoč svojim znancem in prijateljem. »Takrat je vse skupaj zgledalo, kot da je konec sveta. Voda je drla, cel kraj je bil potok. Pomagal sem, kolikor sem lahko. Je pa res, da nisem zmogel veliko. No, včasih veliko pomeni že topla beseda.«
Umetnik in športnik
S tem se Mihove aktivnosti ne končajo. Je namreč tudi umetnik in športnik. Najprej se dotakneva umetnosti. Iz torbe potegne telefon, da bi mi pokazal grbe nogometnih klubov. Izdeluje jih iz polente, ki jo pobarva. »Vse to je ročno delo. Mislim, da edini v Sloveniji to delam,« pove in že preide k športu. Rad ima smučarske skoke, ki jih redno spremlja, medtem ko je športnik tudi sam. Ukvarja se z bočo, balinanjem za gibalno ovirane, in ima za sabo tudi že precej uspehov. Bil je namreč šestkrat zapored državni podprvak. A sam verjame v moto, ki je nekoč spremljal olimpijske igre: pomembno je sodelovati, ne zmagati.
Žal se je ta duh že zdavnaj izgubil, tudi v športu gibalno oviranih, in Mihu to ni všeč. »Petindvajset let se ukvarjam z bočo. Pred nosom imajo športnika, kot sem jaz, pa me ne vzamejo na olimpijske igre. Šport naj bi bil za vse enak, nihče ne bi smel biti vreden več ali manj. Ne bi smela biti pomembna le zmaga, ampak trud, športni duh. Vsi invalidi športniki bi šli lahko na olimpijske igre, a sistem tega ne dovoljuje. Če hočeš biti v olimpijski ekipi, moraš izpolniti normo. Jaz bi tudi šel z veseljem, a ne morem izpolniti norme,« predstavi svoj kritični pogled na šport v stilu gladiatorskih iger.
Sicer pa si sam želi predvsem ene stvari, in to želi podčrtati z dvojno črto: »Hočem biti koristen za družbo.« Večkrat mi je rekel, naj to nujno napišem. Moti ga namreč, kadar družba ljudi, ki bi želeli biti koristni, ne sprejema, jim ne omogoča, da bi lahko bili aktivni. In moti ga še nekaj drugega. »Vsi invalidi smo enaki. Vsi bi morali biti enaki tudi v smislu zakonov in institucij, a nas delijo na razne skupine in potem se kregajo med sabo. Te razlike sem doživel na svoji koži. To me moti,« pravi in dodaja: »Vsak človek je pač človek. Kar si pač si, in to živi, ne glede na vero, narodnost, barvo kože.«
Od zavoda do stanovanjske skupine
Miha ve, kaj govori, saj ima kar 42 let izkušenj z institucionalnim varstvom. Želel je sicer živeti doma, a so bile razmere takšne, da se je pri 17 letih preselil v zavod. V zadnjih dveh desetletjih živi v veliki stanovanjski skupini. Ta ni po merilih dezinstitucionalizacije, ki priporoča, naj bo v stanovanju skupaj od štiri do šest oseb, medtem ko si Miha bivalne prostore deli s še desetimi ljudmi. Ko je opisoval svoj vsakdan, se mi je zazdelo, da institucionalna kultura deluje tudi v tej bivalni enoti, a da je z veliko aktivnostjo in željo po vključevanju v družbo, ki jo ves čas kaže, uspel zaživeti v širši skupnosti kraja, na katerega je zelo navezan, saj mu nikjer ni bilo bolje. Ampak kaj pa pravi on?
»V bivalni enoti je včasih lepo, včasih slabo. Zelo različni ljudje bivamo tu, stari in mladi, s fizičnimi in gibalnimi ovirami… Vse so nas zmetali na kup. To je napaka države.« Ampak to ni zavod? »Podobno je kot v zavodu.« V čem je razlika? »Da moraš tukaj delati – pospravljati, pomivati. A ne gre za ne vem kakšno delo.« Pa bi se preselil na svoje? »Ne. Raje sem v tej skupnosti. Sem že toliko časa tukaj… Ne vem, kako bi poskrbel sam zase. Kdo bi me pobral, če bi padel s postelje? Tukaj imam kolege, ki mi pomagajo, jaz pa njim. Nagibam se k temu, da ne bi bil čisto sam. Tudi če bi bilo manj ljudi v hiši, verjetno ne bi bilo velike razlike,« razloži pri koncu najinega pogovora.
Preden se posloviva, ga vprašam še, česa si želi. Kaj naj bi mu prinesla prihodnost? »Samo da ne bi bilo vojne in da bi se ljudje dobro razumeli.« Lepo, ampak kaj bi si pa želel zase? »Nič. Kar sem doživel, sem doživel,« skleni in se iz bifeja odpelje proti hiši, kjer ga je tisti dan čakalo še nekaj opravil.