18/08/2026
AVTOR: Andraž Rožman
ZGODBA IZ SARAJEVA
V naselju Vogošća na severnem obrobju Sarajeva se s terase bistroja razprostira pogled proti okoliškim hribom, naseljem in gozdovom. Sliši se le nekaj ptic, sicer pa poslopje obdaja tišina. Bistro je del zgradbe, v kateri so tudi trije apartmaji, kabineti, dvorana za izobraževanje in drugi prostori nevladne organizacije Sumero, ki je v minulih letih poskrbela, da se je okrog 150 ljudi iz institucij po vsej federaciji Bosne in Hercegovine preselilo v skupnost. Poleg preseljevanja v skupnost si prizadevajo tudi za siceršnjo podporo osebam z intelektualnimi ovirami in promocijo pravic, ki jih zagotavlja konvencija o pravicah ljudi z ovirami. Med drugim so dobili tudi mednarodno nagrado Zero Project za inovativne prakse na področju socialnih storitev v skupnosti.
V prostorni pisarni sta me sprejela vodja programov Dragana Grbić-Hasibović in direktor Haris Haverić, da bi mi razložila, na kakšen način se lotevajo dezinstitucionalizacije. Hitro smo prišli do številnih vzporednic s sistemom v Sloveniji, tako glede pozitivnih praks kot težav. Pa tudi do novosti, ki jih v Sloveniji ni ali so redke. Takšen je program učnih stanovanj, v katerih ljudje ob prehodu iz institucije živijo nekaj časa, da se privadijo na najbolj osnovna vsakdanja opravila. Dolgoletne izkušnje so jih namreč naučile, da so mnogi iz zavodov prišli tako prepojeni z institucionalno kulturo, v bistvu poškodovani, da niso poznali najbolj običajnih kuhinjskih aparatov, kot je štedilnik. Na primer … »Nedavno je 70. rojstni dan slavila gospa, ki je pred sedmimi leti prišla k nam. To je bila njena prva selitev iz institucije. Vsega se je bala. Električnih aparatov, vtičnic, sušilca, štedilnika … Le luč si je upala prižgati. Danes je slika povsem drugačna. Kuha, opravlja vsa druga gospodinjska opravila in je usposobljena za življenje,« je razložila Dragana.
Razpršenost in individualne potrebe
Po uvajalnem obdobju v učnih stanovanjih sodelavci v Sumeru naredijo osebni načrt, potem se preselijo v eno od dvajsetih lokalnih skupnosti, v katerih 150 ljudi živi v 45 stanovanjih oziroma hišah. Pri tem se držijo pravil, da v enem stanovanju biva največ pet ljudi, v isti ulici pa ne smeta biti več kot dve hiši s stanovalci Sumera. Načeloma v enem stanovanju dela en osebni asistent, kar pa prilagajajo glede na potrebe posameznikov, ki so opredeljene v osebnih načrtih. Delujejo po načelu razpršenosti in individualnih potreb. »Koliko ljudi bo živelo v posameznem stanovanju, je odvisno od tega, kako veliko je stanovanje, in od podpore, ki jo določena oseba potrebuje. Ko pride nov človek v program, se ponavadi vseli v stanovanje, kjer je že utečen sistem. Tako lahko stanovalci, ki so tam že od prej, podprejo to osebo. Seveda imajo tudi asistenta, a je vrstniška podpora zelo pomembna. Oni sami namreč najbolje vedo, kaj njihov vrstnik preživlja. Na nek način je ta podpora še pomembnejša,« je razložila Dragana in dodala, da je bistveno, da stanovalci koristijo resurse lokalne skupnosti ob nič večji in nič manjši podpori, kot jo potrebujejo. »Enako kot bi šla jaz k svojemu osebnemu zdravniku, tako gre vsak od njih k svojemu.«
Stanovanja in hiše najemajo na trgu, pri čemer so jih lokalne skupnosti do sedaj dobro sprejele. A to še ne pomeni, da stigme ni. »Ko najamemo stanovanje, nikjer ne piše, da bodo v njem bivali naši stanovalci, a sčasoma sosedje to prepoznajo in hitro pomislijo, da so krivi naši stanovalci, ko kaj ne gre po načrtih,« je dejala Dragana in svojo trditev ponazorila s primerom. V nekem stanovanju je zamakalo, pa je nek sosed klical v centralo Sumera. »Vprašala sem ga, ali je poklical upravnika. Rekel je, da ni, ker zagotovo ’naši’ niso zaprli pipe. Njegovo trditev sem preverila in ugotovila, da je le počila cev,« je razložila Dragana, Haris pa jo je dopolnil, da so predsodki vendarle manjši kot nekoč: »Ob naših začetkih smo pred katedralo v središču mesta delili letake, pa je neka mama vlekla stran svojega otroka, kot da je letak kužen. To se ne dogaja več. Še vedno pa prevladuje miselnost v smislu: dal bom denar, ampak nočem se ukvarjati s tem.«
Da bi zelo razpršen sistem funkcioniral, so razvili aplikacijo, prek katere zabeležijo vse, kar se je pomembnega zgodilo za določenega stanovalca, vsaka informacija, ki se znajde v aplikaciji, pa mora slediti določenemu protokolu in formi. Tako se na primer ne more zgoditi, da bi nekdo dvakrat vzel ista zdravila, ker je to zabeleženo in takoj posredovano v centralo, prav tako se sistem lahko hitro odziva, ko pride do nepredvidenih dogodkov. A tu se potrebe ne končajo. Vsak človek si namreč želi delati, biti koristen za skupnost. Zato imajo na voljo razne aktivnosti, Sumero pa je razvil tudi sistem zaposlovanja.
»Nekaj je zagotoviti življenje v smislu hrane in strehe nad glavo, ampak potem se porodi vprašanje, kaj delati čez dan. Nekdo se bo vključil v skupnost, na primer v športno društvo, nekdo drug se ne bo. A vsi bi morali imeti pravico do dela. Zato skozi naše programe skušamo vključevati ljudi v delo,« je povedala Dragana in razložila, da imajo podoben problem, kot ga imamo v Sloveniji, ko gre za zaposlovanje, saj lahko stanovalci izgubijo socialne transferje ali pokojnino, če se zaposlijo, tudi financiranje oskrbe, kar potem bremeni njihovo plačo. Dela približno dvajset odstotkov uporabnikov, a je med njimi tudi precej starejših, ki so že v pokoju. »Tisti, ki gredo iz sistema, nimajo primerne podpore, zato se nekateri vrnejo po nekaj mesecih.«
Zato s partnerjem s Hrvaške razvijajo model podpore delovnega asistenta. »Delodajalci so pripravljeni plačati delavce z ovirami, ne pa tudi delovnega asistenta. Borimo se, da bi ga začela financirati država,« je razložil Haris in dodal, da nekateri delajo v agencijah za čiščenje, drugi v Sumeru kot vrstniški podporniki, tretji v hčerinski organizaciji Proreha, ki se ukvarja z delovno rehabilitacijo in prideluje zelenjavo, ki jo pošilja na tržišče pod blagovno znamko Greens. »V Prorehi delajo prebivalci iz lokalne skupnosti in naši uporabniki.«
Sistem deluje vrsto let, zato je dobro utečen, še vedno pa je podobno kot v Sloveniji to eden od dveh tirov, po katerem vozi (dez)institucionalizacija. Kot pravi Haris, se o zapiranju institucij veliko govori, a država še vedno investira v zavode. »Zato imamo dezinstitucionalizacijo in institucionaizacijo, kar je najbolj drag sistem, značilen za države nekdanje Jugoslavije.«
Trije stebri financiranja
A nekoč je bilo drugače. Sumero je bil ustanovljen že leta 1968, ko je njegova dejavnost spadala v institucionalni sistem, med vojno (1992-1995) je prenehal z delom in izgubil vso opremo, resurse in arhiv. Na pot dezinstitucionalizacije se je podal na začetku tisočletja, ko se mu je kot prostovoljec pridružil Haris. Takrat so imeli ideje in voljo, da bi oblikovali organizacijo, ki ne bi delovala po principih zavodov, ampak bi stanovalcem pomagala do življenja v skupnosti. Začetki so vedno težki, nekje je potrebno dobiti podporo. Haris jo je skupaj s sodelavci dobil v Sloveniji in na Hrvaškem.
Ko je organizacija delala prve korake, jo je v Sarajevu obiskal Tomaž Jereb iz zavoda Sožitje in jih povabil v Slovenijo, da bi jim v enem tednu razkazal celoten sistem. »Pripravil nam je sedemdnevni progam all inclusive, da smo videli stanovanja, delavnice, zavode itd.,« je razložil Haris, nato pa vprašal, ali vem, kaj je to hedija. Odkimam. »Hedija je, ko si v gosteh, pa ti dajo še polno vrečko za s sabo. In on nam je dal hedijo, ko nam je poklonil rabljene funkcionalne računalnike, faks in drugo opremo, da smo lahko začeli z delom.«
Vsebinsko podporo so dobili na Hrvaškem, pri Borki Teodorović iz Društva za promocijo inkluzije Zagreb. Takrat so se začeli prijavljati na projekte, iz česar je nastala organizacija, ki danes temelji na treh stebrih financiranja. Prvega predstavljajo javne institucije, kot sta vladi federacije in kantona Sarajeva, drugega mednarodni projekti oziroma mednarodna skupnost in tretjega zasebna podjetja. S takšnim razpršenim financiranjem niso niti ekonomsko niti politično odvisni od države. »Želimo si, da bi se razvil še četrti steber, in sicer da bi donacije prispevali posamezniki, a tovrstna podpora pri nas ni običajna. Razvita je sicer sadaka, to je pomoč sočloveku, ko nekdo na primer potrebuje drago zdravljenje, za financiranje sistema, kot je naš, pa ne. Sadaka je seveda lepa stvar, ampak tako financiraš državo, ki ni poskrbela na primer za zdravljenje prek zdravstvenega zavarovanja,« je dejal Haris, potem pa skupaj z Dragano, ki jo je čez nekaj dni čakala pot v Slovenijo na konferenco v organizaciji YHD, odhitel novim delovnim izzivom naproti.
Preden smo se razšli, sta navrgla še, da so sodelovali tudi z Zvezo Sonček, ki je dal Sumeru na voljo uporabo svojih inovativnih protokolov, v enem od projektov pa so ustvarjali fotografije stanovalcev na Bledu in železniški postaji v Zenici. Mednarodne povezave torej krepijo tudi boj za dezinstitucionalizacijo.