16/09/2026
AVTOR: Andraž Rožman
ZGODBA O SELITVI U SKUPNOST
Pozvonim v enem od stanovanj v naselju s številnimi zgradbami v Slovenj Gradcu. Odpre mi nasmejana gospa, razširi roke in me prijazno povabi v svoj dom. Prostor preveva vonj po piškotih, ki se bo kmalu začel mešati z vrelim čajem. Hitro dobim občutek, kot bi prišel k sorodnici, morda k teti, ki me je že dolgo pričakovala. Vstopim v dom Nevenke Kos, ki je pred štirimi leti zapustila zavod, zdaj pa živi v najemniškem stanovanju.
Razgledam se po prostoru. Vse se zdi na svojem mestu. Na vratih je tabla, na njej v razpredelnici obveznosti, ki jih mora opraviti v tistem in naslednjih tednih: zobar, pedikura, Španija, Madžarska, svet zavoda, dvigniti zdravila, sestanek z novinarjem (ki bo napisal to zgodbo) … Pomislim, da je Nevenka zelo zaposlena oseba in z določeno mero zavisti preberem besedi Španija in Madžarska. Očitno veliko potuje. Razloži, da se z nevladno organizacijo Zavod Risa udeležuje raznih konferenc, tudi sicer je vključena v prizadevanja za dezinstitucionalizacijo. Ko jo vprašam, ali je aktivistka, prikima. »Pa ne le za dezinstitucionalizacijo, ampak tudi za samozagovorništvo. Če vidim krivico, ne morem biti tiho. Aktivna sem, vsepovsod me je polno,« doda.
Preden je postala zagovornica tako zase kot za druge, se je morala veliko boriti. In borbeni duh je viden iz njenega pripovedovanja, ko razlaga, kaj vse se ji je dogajalo na poti do situacije, v kateri je danes. Da bi vsaj približno razumeli, kaj je prestala, preden je začela živeti sama in delati na področju ljudi z ovirami v skupnosti, je potrebno iti na začetek.
Rodila se je v Nürnbergu v Nemčiji, kjer sta delala njena starša. Pri dveh letih se je preselila v Slovenijo k babici. »Na otroštvo nimam preveč lepih spominov. Včasih sem se tako bala ljudi, da sem umaknila na drugo stran ceste. Zakaj? Ker vedno, ko sem hotela komu kaj pomagat, sem jih dobila po glavi. Če te od malega učijo, da čustva niso pomembna, to pusti posledice. Mamo razumem. Imela me je rada, ampak mi tega ni znala in zmogla pokazati. Potem te udari še puberteta in je hudo,« govori, medtem ko kuha čaj in na mizo postavlja piškote iz jafa keksov, pudinga in kokosa, ki jih je spekla sama. Tako okusni so, da se krožnik hitro prazni. »Jaz ne bi mogla umreti od lakote,« odvrne na moje navdušenje nad njeno peko in pomigne proti debeli mapi z recepti. »Sem sladkosneda.« Sva že dva.
V zavod je odšla, ker ni zmogla skrbeti za hišo
Potem ko se pomeniva o najinih najljubših slaščicah, Nevenka nadaljuje svojo zgodbo. Ko je bila stara 12 let, je babica preminila. Od takrat je živela z bratom in mamo, ki se je po ločitvi vrnila v Slovenijo. Glede na njen opis ne v najboljših razmerah. »Hiša je bila zgrajena le na pol, ni imela fasade,« je le en utrinek iz tistega časa. Tako je živela z mamo in bratom, dokler se ta ni odselil. »Mama me ni ujčkala, pa sem si morala stvari urejati sama, vse od osnovne šole naprej,« potrdi, da je bila samostojna že, preden se je preselila v institucijo. Sama je hodila na zavod za zaposlovanje, na center za socialno delo in po drugih opravkih, medtem ko je v VDC opravljala razna dela. Z mamo je živela, dokler ta ni odšla v dom za starejše. »Kakšna dva meseca sem še lahko živela sama. Potem sem videla, da tako ne bo šlo naprej. Problemi so se začeli kopičiti, ko je bilo potrebno plačevati za centralno ogrevanje, elektriko, vodo. Mama in brat sta dajala vsak pol za kurilno olje, jaz pa ne bi zmogla tega stroška. Pa streha je bila v slabem stanju, cevi in tako naprej. Če bi hišo videl nekdo, ki se spozna na to, bi jo verjetno najraje podrl.«
Ker sama ni zmogla skrbeti za hišo, je razmišljala o drugi rešitvi. Slišala je za možnost, da bi se preselila v CUDV Črna na Koroškem. Tako je oddala vlogo za zavod, kjer so jo sprejeli. Sprva je mislila, da bo to le začasna rešitev, dokler se ne pokaže kakšna druga priložnost. A potem je v zavodu v Črni na Koroškem ostala šest let, vse do dneva, ko je najela stanovanje v Slovenj Gradcu.
Kmalu po selitvi v ustanovo je začela ugotavljati, da je pričakovala drugačen način bivanja. Predvsem več svobode, avtonomije. »Ko sem prišla v zavod, sem točno vedela, kaj hočem. Lepo sem jim povedala, da sem prišla le začasno. Gledali so me in si verjetno mislili, da tako samo govorim. Ampak jaz z sem mislila resno.« Občutila je, kako je, ko človek pride v kolesje institucije, iz katerega se je težko rešiti. Hitro je ugotovila, da jo sistem usmerja v manj samostojno osebo, kot je bila doma, in da ima vse manj zasebnosti, motile so jo tudi nekatere stvari glede varovanja osebnih podatkov. Morala je živeti po rigidnih zavodskih pravilih, po vnaprej določenem urniku, ki si ga ni izbrala sama, česar dotlej ni bila vajena. Z življenjem tam je bila vse bolj nezadovoljna, jasno ji je postalo, da bivanje v instituciji ni človeka vredno. »V zavodu sem videla tudi veliko stvari, ki jih ne bi smela videti,« se namuzne.
Tako ni bilo presenetljivo, da je zgrabila priložnost, ko je izvedela, da obstaja možnost za selitev v skupnost. A ni šlo tako gladko. Sprva je bil v igri prehod v bivalno enoto, saj zavodski sistem ni bil navdušen nad selitvijo v samostojno stanovanje, skušal ji je vsiliti dvome: ’Kaj boš pa delala? Kako boš plačevala položnice? Kaj ti ne bo dolgčas?’
Po selitvi je kar poletela
Toda v bivalno enoto ni hotela. Vztrajala je, da se bo preselila na svoje. Pri tem sta jo podprla brat in Maruša, ena od nekdanjih zaposlenih v zavodu. Tako je stekel proces selitve v samostojno stanovanje, pri čemer sta bila ključna iskanje stanovanja in osebne asistence. Po nekaj zapletih je prišel na vrsto veliki trenutek. »Nekega jutra brskam po internetu, najdem stanovanje, ki mi je všeč. Kličem Marušo, da ji to povem. Malo kasneje pride do mene, da pokličeva lastnico, zanimivo, bili sva prvi, ki sva poklicali. Gospa na drugi strani reče, da bi počakala nekaj dni, če se bo še kdo javil. Čez dva dni pa pokliče Marušo, naj prideva na ogled stanovanja. Gospa ni imela nobenih predsodkov. Še vesela, je bila, ker je videla, da ne bo težav s plačevanjem.« Kako se je Nevenka takrat počutila? »Bila sem ponosna na kubik,« pove s širokim nasmeškom in mi začne kazati fotografije iz življenja po selitvi iz zavoda, ki zdaj traja že približno štiri leta.
»Poglej, to je moja osebna asistentka, ki je tu zame, ko potrebujem podporo. Na primer pomaga mi urediti termine pri zdravniku; ker slabo vidim, mi prebere podatke o artiklih v trgovini; skupaj pa se tudi potepava.« Potem pokaže še druge fotografije. Na njih Maruša, izlet v Minimundus v Celovcu, ena od mnogih konferenc, ki se jih je udeležila, prijatelji, ki jih je spoznala med prizadevanjem za dezinstitucionalizacijo, ekskurzija na Portugalskem, kokosove kroglice, pasja terapevtka, prvi izlet v Nürnberg po 50 letih, Bruselj, kjer je govorila v evropskem parlamentu, konferenca v Lipici, varuh človekovih pravic, s katerim se je srečala …
Ob teh fotografijah se zdi, da Nevenka živi polno življenje. »Drži. Kar poletela sem. Nihče me ne nadzoruje, kdaj moram vstati, kdaj jesti, kaj jesti in kakšne rože imam. Kot lahko vidiš, imam veliko rož. Lepo živim in sem vključena v družbo. Sem pač ena gospa, ki plačuje položnice.« Čeprav so nekateri dvomili, da tega ne bo zmožna …
Fotografije prikazujejo tudi, da je zelo povezana z Zavodom Risa, ki jo je podprl pri neodvisnem življenju. A ne le to, Nevenka je pri Risi tudi zaposlena. Poleg samozagovorništva opravlja delo vrstniške podporne delavke, svetovalke (vsak teden ima svetovalne ure) in ambasadorka lahkega branja, je tudi testna bralka. »Z Riso veliko hodim po predavanjih, tudi po svetu, kot si lahko videl. Presenečena sem bila, ko sem dobila prvo plačilo. Neprimerljivo bolje v primerjavi s tistim, kar sem dobila v delavnici zavoda,« pravi.
Iz kuhinje me povabi v dnevno sobo. Pokaže mi gobelin, papigo, ki ga je sama izdelala, in copate, ki jih je tudi sama sešila. Opazim skodelico, ki se mi zdi kot metafora Nevenkinega življenja, na njej piše: ’Vsemu bom kos’. Ko ji to povem, odvrne, da je ponosna. In da se bo borila še naprej. Modrost, ki jo je pridobila z izkušnjami v zavodu in skupnosti, bo delila naprej. »Nadaljevala bom boj za dezinstitucionalizacijo. Prepričana sem, da bodo s spreminjanjem zakonodaje na bolje tudi drugi imeli možnost življenja v skupnosti,« pravi in doda: »A nekateri še vedno mislijo, da sodimo v zavod.« In tudi to je nekaj, proti čemur se bo borila še naprej.