Rožica ni videla hudiča

ZGODBA SOSEDE

Rožica ni videla hudiča

Ko se je začel projekt preseljevanja stanovalk in stanovalcev iz zavoda v Dutovljah v hiše v različnih primorskih krajih, se je v Divači pojavila skupina ljudi, ki zavodskih stanovalcev ni želela za svoje sosede. Organizirali so proteste in bili zelo glasni tudi v medijih. Kasneje se je podobno zgodilo na goriškem, ko je prav tako peščica občank in občanov skušala doseči, da bi se šest ljudi izselilo iz hiše v Solkanu. To jim je skoraj uspelo, saj jim je gradbeni inšpektor ugodil, ko je izdal odločbo, da se mora šest stanovalcev izseliti iz hiše zaradi neustrezne dokumentacije. Vendar je sledil odločen odziv javnosti, vodstva zavoda in tudi politike in na koncu so stanovalci lahko ostali.

Vsako jutro si pomahajo
Vse to je nekje pod Črnimi hribi nad Renčami spremljala Rožica Žvanut. Čudila se je reakcijam občank in občanov, ki so se bali, da v njihov okoliš prihajajo morilci in drugi razni čudaki, ki bodo pohujšali njihove skupnosti. Ko je bilo napeto v Divači, še ni vedela, da bo prav kmalu tudi sama dobila nove sosede. Ko se je razplamtela afera s hišo v Solkanu, pa so se ti že preselili na drugo stran cestice, kjer živijo tako Rožica s svojo družino kot ljudje, ki so s selitvijo iz zavoda v šestčlansko stanovanjsko skupino dobili nekaj več možnosti za neodvisno življenje. Preden so se preselili, so jo nekateri svarili, da bo za sosede dobila samega hudiča, a Rožica ni videla nobenega hudiča. Videla je le ljudi, ki jo pozdravljajo na cesti, vabijo na kavo in se ji prijazno nasmehnejo.

Ko sem jo poklical, da bi se dogovoril za srečanje, jim je ravno pomahala z balkona. To stori vsako jutro. »Oni ostanejo zgodaj, jaz pa tudi. In ko odprem okno, jim pomaham. Zjutraj namreč ne smeš kričati. Ko grem po pošto, pa zakričim ’dobro jutroooo’, z druge strani slišim ’Živijo, Rozi, Rožicaaaaaa’,« s prijaznostjo v glasu pripoveduje 85-letna gospa, ki ne pozabi pristaviti, da imajo dobre odnose tudi z drugimi sosedi. Tudi njih pozdravljajo in jih vabijo na kavo. In tudi med njimi imajo prebivalci hiše na drugi strani cestice še številne zaveznike. O tem pričajo prigode, ki jih iz rokava stresa Rožica Žvanut.

Ko se je odvijala tista reč z inšpektorjem v Solkanu, ji je telefonirala znanka, ki živi kašnih petsto metrov stran. »Kaj se dogaja pri vaših sosedih?« jo vpraša.

Rožica potem odgrne zaveso, kot jo odgrne vsak dan, da bi pomahala sosedom, pogleda na drugo stran ceste in ugotovi, da se ne dogaja nič. »Poslušaj, tukaj ni nikogar, verjetno so šli pohajat ali pa kaj delajo v hiši.«

»Pojdi takoj k njim in jim reci, da tu gori vsi držimo z njimi!« V tistem je Rožica začela jokati.

Rožica rada pije kavo z novimi sosedi. Vsak dan bi jo pila z njimi, pravi. Včasih posluša njihove življenjske zgodbe, jim posodi večjo posodo ali orodje, ki ga potrebujejo za delo na vrtu, zadnjič pa sta dva fanta priskočila na pomoč njenemu zetu pred hišo prestaviti neko težko reč. Druženje je še bolj intenzivno med prazniki.

Proti totalitarizmu za dezinstitucionalizacijo
Rožica je proti totalitarizmu, saj ve, kaj je fašizem. Rojena leta 1940 se spomni, kako je bilo, ko so Renče spadale v cono A in kakšne posledice je nosil njen oče, ki so ga Italijani zaprli v koncentracijsko taborišče. »Imela sem sedem mesecev, ko so mojega očeta Joška Cotiča aretirali fašisti. Mama me je odložila in tekla za njimi. Videla je, da ga zvezanega tlačijo v avto. Ko je pritekla do križišča, je udarila po avtu. Vrnil se je šele avgusta 1945.«

Vse od takrat ima v sebi močan antitotalitaren duh. Prikima, ko jo vprašam, ali so tudi v tem izvori njene naklonjenosti novim sosedom, ki so doživeli vsekaj, česar ne bi smeli doživeti: stigmo, zapiranje, nasilje, zlorabe … Izvori so tudi v njenem prostovoljskem delu. Vse od leta 1963 je članica Rdečega križa, prek dvajset let je bila predsednica lokalnega odbora. In ob praznikih Rdeči križ obdaruje. Ne pozabijo niti na Rožičine nove sosede. Zaiskri se ji v očeh, ko razlaga, kako je bilo ob osmem marcu. Takrat Rdeči križ vsaki krajanki stari nad osemdeset let podari rožo. Ko je šlo za Rožičine sosede, so to pravilo nekoliko prilagodili »Malo smo se pohecali, pa smo obdarili tudi moške. Ženskam smo podarili rožico, moškim pa kavo,« se nasmehne.

Še več obdarovanja je bilo za novo leto. Takrat jim je odnesla zvrhano košaro dobrot: pršut, salamo, kavo, čokolado … »Manjkalo je le še kakšnih pet litrov vina,« se glasno zasmeje in se spomni še na dan odprtih vrat. Takrat je bila hiša polna sosedov, vzdušje prešerno, vsi so klepetali in se imeli lepo. Rožica je neomajna, ko pravi, da bo še naprej živela sožitju z ljudmi z druge strani ceste. Še naprej jim bo vsako jutri pomahala, jim posojala orodje in posode, se odzivala njihovim vabilom na kavo. »Najbolj je pomembno, da je človek – človek. Nihče ne ve, kaj bo z nami. Nihče ne ve, na kakšen način bo odšel.«

Rožica je pred kratkim srečala enega od občanov, ki so nasprotovali preselitvam. Na cesti jo je ustavil in vprašal, kako je »s tistimi ljudmi«.

»Super so.«
»Mi se jim bomo uprli.«
»Ma proti čemu bi se vi uprli?«
»Ne bomo dovolili, da so tukaj zraven nas, saj so sami taki, ki so koga ubili in namesto, da bi šli v zapor, prihajajo k nam. Če bodo že prišli, morajo okrog hiše zgraditi ograjo iz debelega železja in biti pod ključem.«
»Ma poslušaj, kako to misliš?
»Ja tako, drugače ne bo šlo. Nevarni so kot hudič. Ne vem, kaj bo z nami.«
»Ma čakaj … Naši sosedi so krasni.«

Ko je Rožica končala z opisovanjem njunega dialoga, je sklenila, da so žleht tisti, ki se hočejo znebiti ljudi z ovirami. Na koncu jezika je imela, da bi sogovorniku skušala razširiti obzorja z omembo njegovih osebnih težav, ki niso daleč od težav, ki jih ima marsikdo zaprt v zavodu. A se je zadržala. Pomirila jo je informacija, da tako imenovano civilno iniciativo sestavlja le peščica, vsi drugi na čelu z županom in predsednikom krajevne skupnosti, pa da podpirajo nove selitve iz Dutovelj v Renče.

In ne glede na to, kaj bo počela civilna iniciativa in kakšni bodo rezultati njenih prizadevanj, Rožica nekaj lahko z gotovostjo napove: še naprej pila kavo z novimi sosedi in jim vsako jutro pomahala na drugo stran ulice.