18/05/2026
AVTOR: Andraž Rožman
ZGODBA OSAMOSVAJANJA
Žan je šel na svoje, njegov dom je zdaj na Bučki
Žan se pri 23 letih ni več dobro počutil v vzporednem izobraževalnem sistemu. Občutek je imel, da se uči ene in iste stvari in da stoji na mestu, medtem ko sam želi biti aktiven. Gibanje je zanj ena najpomembnejših stvari, saj od nekdaj želi biti prisoten pri raznoraznih aktivnostih, ki jih noče le opazovati, ampak v njih tudi sodelovati. Tako kot drugi ljudje različnih sposobnosti. Precej smisla je našel v taborih, ki jih organizira Zveza Sonček. Redno se jih je udeleževal, tam spoznaval prijatelje, s katerimi se je družil v naravi, na piknikih, na morju. Tako so se počasi stkale vezi, obenem pa so se začele odpirati nove možnosti.
Zavod Sonček je ena od nevladnih organizacij, ki jih lahko označimo za znanilce oskrbe v skupnosti. Razvijajo več programov, prek katerih ljudi podpirajo pri osamosvajanju in vključevanju v družbo. Med drugim že od leta 1991 izvajajo program bivanja za odrasle osebe s cerebralno paralizo in drugimi oviranostmi, ki ga vseskozi širijo. Tako so pred štirimi leti odprli stanovanjsko skupino na Bučki v občini Škocjan. Ko se je lansko leto tam sprostilo mesto in je Žan izvedel, da bi se od staršev lahko preselil na Bučko, kjer bi živel podobno kot njegovi vrstniki – torej neodvisno s podporo, ki jo potrebuje –, je bil takoj za. Veselil se je selitve, do katere je prišlo ob koncu minulega leta. Hitro se je privadil na novo okolje in sostanovalce, nekatere od njih je poznal že od prej. Zdaj pravi, da želi ostati v svojem novem domu, kjer se počuti bolje, kot se je v vzporednem izobraževalnem sistemu.
(Pre)dolgo v vzporednem izobraževalnem sistemu
Žan je le v prvi razred hodil v običajno osnovno šolo, potem je prešel v vzporedni izobraževalni sistem. Čeprav ima drugačne sposobnosti od večine vrstnikov in potrebuje temu primerno podporo, se je prav tako kot oni razvil v odraslo osebo. In ko se človek iz otroka prek adolescence razvije v odraslo osebo, se tudi potrebe spremenijo. Sliši se logično, vendar izobraževalni sistem, ki ga je obiskoval še nedolgo nazaj, Žana ni obravnaval na tak način. Vsaj glede na pogovor z njim in njegovimi starši je mogoče sklepati, da ga je imel za otroka, medtem ko si je sam želel živeti precej bolj samostojno. Od kar se je preselil na Bučko, ima občutek, da je bolj neodvisen kot prej, lahko rečemo odrasel. To sta opazila tudi njegova starša, ko sta razlagala, kako se je v novem okolju privadil opravljati nekatera gospodinjska opravila, ki jih prej doma ni počel. Ko sem o tem spraševal Žana, je o pospravljanju mize, čiščenju hiše in podobnih dejavnostih govoril kot o najbolj običajnih stvareh, ki jih je pač potrebo opraviti. S tem ima precej veselja. Podobno kot z delom, ki ga opravlja vsak dan, čeravno za borno plačilo. Dela namreč v Varstven-delovnem centru (VDC).
Iz Bučke se vsak dan odpravi v Sončkov VDC v Novo mesto. Ko sem ga obiskal, je ravno končal z delom. »Šival sem,« je povedal, preden sem ga začel spraševati o vtisih v novem domu. Pardon, v enem od dveh domov, saj se približno vsaka dva tedna za vikend vrača tudi k staršem na obisk. »Preselil sem se. Dobro mi je.« In kje je tvoj dom? »Na Bučki.« Pa pri starših? »Tudi. Imam dva domova,« se je nasmehnil. Pa je na Bučki kaj drugače? »Ne. Imam svojo sobo, ki pa jo imam tudi pri starših. S sostanovalci se dobro razumem. Kuhamo, pospravljamo, brišemo pohištvo, delamo v pralnici, hodimo na sprehode. No, kuham ne kaj dosti, bolj samo pomagam. Vsako soboto gremo v trgovino, pa na kavo, to imam rad. In jedilnik za cel teden napišemo sami,« se je razgovoril in razložil, da se je v Škocjanu odprla nova kavarna, ki jo še posebno rad obišče.
Tako dneve preživlja aktivno. Zbudi se že ob 6.20, da bi se pripravil za odhod na delo v VDC. »Počakamo na prevoz, potem smo osem ur v službi. Ko se vrnemo v Bučko, se zmenimo, kdaj bomo imeli kosilo. Pomagamo eden drugemu. Režemo krompir, čebulo. Po kosilu čistimo kopalnico, stopnišče, hodnik … Ni mi težko delati, rad delam,« je opisal svoj običajen dan in dodal, da je najbolje, ko je po opravljenem delu malo utrujen in nastopi čas za počitek. Takrat ima občutek, da je resnično nekaj naredil. »Sicer pa je na Bučki prava milina v primerjavi s tem, kako sem se počutil prej, ko sem še hodil v šolo. Rad sem tukaj. Rad grem pa tudi k staršem na obisk, tam imam še vedno svojo sobo.« Potem sem ga malo za šalo, malo zares vprašal, ali je bil tako vesten pri hišnih opravilih tudi, ko je še živel s starši. »Počel sem veliko stvari, a ne toliko kot na Bučki,« se je nasmehnil.
Žan najraje posluša glasbo
Življenje pa seveda ni sestavljeno samo iz obveznosti. Proste ure najraje posveti poslušanju glasbe, sprehodom in druženju s prijatelji, rad pa tudi kaj »pošraufa«, kar se je naučil v domači garaži, kjer je ob očetu izuril marsikatero spretnost. Včasih igrajo razne igre, na primer Enko. Rad ima ples in glasbo, zato uživa ob obiskovanju folklorne skupine, hodi tudi na kuharske delavnice. Nekateri sostanovalci imajo radi bočo, balinanje, prilagojeno ljudem z ovirami, ki pa ji Žan ne posveča veliko pozornosti. Prosti čas precej raje preživlja ob poslušanju glasbe, rad se tudi druži s sostanovalci. Ko sem ga vprašal, kako se ima v novem domu, je z veseljem razložil: »Vsak ima svojo sobo, skupno imamo kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo. In skupaj lahko gledamo televizijo, ampak mene bolj zanima glasba. Vse poslušam, s telefona. Telefon obvladam. Youtube poslušam,« je razložil in dodal, da v domači vasi, kjer je živel, dokler se ni preselil na Bučko, zelo rad igral na cajon.
Še posebno uživa, ko se v vasi zbere več ljudi. Takrat drugi fantje igrajo na harmoniko, Žan pa jih spremlja z udarjanjem na cajon. Rad ima tudi lepe stvari. Uro, pa srebrno zapestnico, ki ji je ravno med našim pogovorom odpadel zatič. »Sam ga bom popravil,« je samozavestno dejal očetu Matjažu, ki je pripomnil, da ga bosta odnesla nekemu mojstru v popravilo, a je Žan vztrajal, da bo za to poskrbel sam, saj mu gredo ročne spretnosti precej dobro. To njegov oče ve, saj se je ob njem Žan marsičesa naučil.
Medtem ko je njun sin govoril, kako se mu je s selitvijo spremenilo življenje, je skupaj s svojo ženo in Žanovo mamo Ingrid zgodbo dopolnil s kakšno informacijo, da se je nekajkrat razvil prav prisrčen družinski dialog. In prav predstavljal sem si lahko, kako je potekalo učenje različnih veščin, kot je na primer vožnja s kolesom. Tako se je pogovor z Žanove zgodbe razširil na družinsko. Ingrid in Matjaž sta odprto razlagala, kako je bilo za celotno družino, ko se je odločil, da bo šel na svoje, pa o stigmi in kako težko je bilo na začetku, ko so izvedeli, da bo moral Žan živeti z oviranostmi. A to je je že druga zgodba, zgodba Žanovih staršev.