Po 36 letih v zavodu na svobodi: “Enkratno je!”

AVTOR: Andraž Rožman

ZGODBA STANOVALCA

Po 36 letih v zavodu na svobodi: “Enkratno je!”

Sneg je prvič to zimo pobelil Koroško. Matej (ime je izmišljeno) se je ravno vrnil iz službe v najeto stanovanje v Ravnah na Koroškem. Za jedilno mizo je skupaj s podporno delavko Urško čakal, da bo pozvonilo … Pozvonim, hodim po stopnicah proti prvemu nadstropju, kjer vstopim v prostorno in pospravljeno stanovanje. Matej je pripravljen, da bo povedal, kako je živeti na svojem. Po 36 letih, kolikor je bival v zavodu v Črni na Koroškem. Vse od svojega šestnajstega leta.

»Enkratno je. Enkratno!« ne skriva navdušenja. Glede na to, da je dolgo živel v zavodu po zavodskih pravilih, se samo po sebi porodi vprašanje, ali se mu je bilo težko preseliti. Morda se je novega načina življenja bal, saj selitev za vsakega človeka pomeni precejšnjo spremembo. Zdaj mora sam oblikovati dnevno rutino, medtem ko mu v zavodu na to ni bilo potrebno misliti, saj so mu urnik oblikoval drugi. »Ne. Nobene treme nisem imel. Zdaj tri mesece živim na svojem. In tukaj kraljujem sam. Tega ne bi zamenjal,« govori osredotočeno, premišljeno. Sprašujem ga o službi, prijateljih, vsakodnevnem življenju, odnosu z Urško, zavodu … Matej odgovarja počasi, na kratko in v presledkih, ki jih zapolni z nasmehom, kot bi bil malo v zadregi. Občutek imam, da preveč sprašujem in prehitro, s premalo potrpežljivosti ter da je to v Mateju povzročilo rahlo nelagodje. Da mu je nerodno. »Ni mi nerodno,« reče odločno, potem pa z vnemo začne razlagati o službi.

Uživa v miru in samoti

»Delam na komunali v Črni. Tja se vozim z avtobusom. Trikrat na teden me domov pripelje Urška, sicer pa potujem sam. Danes sem na pokopališču pobiral smeti in jih ločeval po kontejnerjih: biološki, embalaža, mešano. Ljudje kar mečejo naokoli. To ni v redu.« Vprašam ga, ali ima rad svoje delo. »Zakaj pa ne? Nekdo mora to delati. Ne sme biti umazano. Pa kontejner za sveče sem sortiral, ven sem pobiral vrečke. Vrečk ne sme biti v kontejnerju za sveče.« Že pet ali šest let dela na komunali, zadovoljen je. A bi bil še bolj vesel, če bi ga premestili na komunalo v Ravnah, da se mu ne bi bilo potrebno voziti. Še vedno je plačan prek VDC-ja, potem pa bi bil prek zavoda Risa. Pravi, da bi potem več zaslužil.

Ko se človek preseli iz zavoda, je eno prvih vprašanj, s katerimi se sooči, povezano z gospodinjskimi opravili. Kako jih bo opravljal? Bo za vse sam, ali bo imel pomoč. K Mateju vsak dan z izjemo nedelje za dve, tri ure pride Urška, ki mu pomaga pri kuhanju, pospravljanju, nakupih, skupaj gresta na kavo in sprehod. Ampak Matej marsikaj zmore brez podpre. Na primer včasih skuha sam. »Ja, zakaj pa ne? Najraje pomfrit, dunajske zrezke in solato. In govejo juho z rezanci.«

V Matejevem stanovanju človek dobi občutek mirnosti. Vse je tiho, spokojno. Ugotovim, da se to sklada z njegovim značajem. Ne mara hrupa okoli sebe, še manj, če mu kdo ukazuje. Rad je sam svoj gospodar. Pravi, da v kratkem času, od kar živi v Ravnah na Koroškem, še ni spoznal novih prijateljev, a si jih niti ne želi, saj uživa v miru in samoti. Kljub temu se razveseli, ko ga obišče najboljši prijatelj, ki še vedno živi v zavodu. Zadnjič je ta Mateja in Urško povabil na pico in so preživeli lepo popoldne.

Matej dneve preživlja v službi, na sprehodih, kavah in v svojem stanovanju, kjer imajo pomembno mesto radijski sprejemniki. Je njihov ljubitelj, doma ima tri, v vsakem prostoru enega. »Enega imam v kuhinja, enega v spalnici, enega v dnevni sobi in vsi imajo zraven zvočnike. Imam veliko zgoščenk, v slovenščini, hrvaščini in angleščini. Vse sorte razen narodnozabavne. Ko imam prosti čas, tudi rad gledam televizijo, ali pa grem v dnevno sobo malo sedet.«

Ob kavi je klepet še bolj prijeten

Medtem ko še kar drezam v Mateja, da bi še kaj izvedel o njegovem življenju, se mi zazdi, da je utrujen od mojih vprašanj. Vprašam ga, ali ima dovolj. »Ja.« Vsi trije ugotovimo, da bi bilo najbolje, če gremo na kavo in še na ta način poklepetamo. Malo manj formalno.

In gremo čez cesto v bife, kjer nas pričaka košata mačka. Imaš rad mačke? »Najraje imam kužke, hišne čuvaje.« Vsi trije jih imamo radi. »Mačke puščajo polno dlak, pa spraskajo pohištvo.« Morda bi imel psa tudi sam … »Zakaj pa ne? Ampak včasih grem za avtobusom v Maribor na obisk k mojim rejnikom. Takrat ne bi mogel skrbeti zanj.« Mogoče bi mu Urška dala hrano, vodo in peljala na sprehod. »Bi skrbela zanj, Urška? Potem bi ti moral dati ključe od stanovanja. Seveda bi ti jih dal. Zakaj pa ne?«

Tako Matej ob kavi z mlekom postaja vse bolj zgovoren. Počasi odkrivamo nove stvari, ki ga zanimajo. In se ustavimo pri številkah. »Imaš rad številke, kajne,« pogovor spodbuja Urška. Matej prikima, potem na pamet pove njeno telefonsko številko in še mojo, čeprav sva po telefonu govorila le dvakrat ali trikrat. Tudi računaje mu gre dobro, pa smo se šli poštevanko. Pri enem računu se malenkostno zatakne, zato si vzamemo več časa. Z Urško odideva ven na cigareto, Zvonko pa  v tem času računa. Takoj, ko se vrneva, nama že pove pravilen rezultat. »Že, ko sta bila še pri vratih, sem vedel odgovor, a sem vaju pustil, da sta prej pokadila,« pravi uvidevno.

»V zavodu sva se igrala z nekdanjim direktorjem igro. On je govoril številke, jaz sem si jih moral pa zapomniti. Ko sem hodil v šolo v Dobrno, sem se vsak dan učil matematiko. Učil sem se tudi kasneje, ko sem prišel v zavod in sem bil na usposabljanju. Zdaj pa ne morem več hoditi v šolo, ker sem prestar.« A nova znanja dandanes lahko pridobiva sam. Prek interneta, ki mu je v pomoč tudi, da se informira o novostih in popustih v trgovinah. »Kupim, kar je najbolj znižano. Včasih greva z Urško skupaj po nakupih. Raje vidim, če gre tudi ona kaj kupiti zase, da ne hodi v trgovino le zaradi mene,« se razgovori Zvonko, Urška pa doda, da bosta šla po nakupih čez nekaj dni, ko bo black friday. Zvonko sicer pravi, da si ne kupi nič posebnega, ponavadi zgolj hrano. Kadi ne, alkohola prav tako skoraj nikoli ne pije, razvado mu predstavljajo le sladkarije. »Rad imam čokolado. Fino je, ko greva skupaj v trgovino. Danes sva hotela iti, a imam obisk. Ampak imam vsak dan čas za to, enkrat ali dvakrat na teden grem kupit hrano.«

Strast do številk pa je lahko praktična prav v trgovini. »Točno vem, koliko denarja moram dobiti nazaj. Ampak zdaj v glavnem plačujem z bančno kartico.« Podobno pedanten je tudi, ko gre za plačevanje računov za stanovanje in drugih življenjskih stroškov. Vestno opozori Urško, kdaj je treba opraviti te sicer neprijetne dolžnosti in potem skupaj plačata položnice.

Ko je govora o Matejevi vestnosti, Urška prikima. Potem se naše druženje nadaljuje z lahkotnim klepetom o vsakdanjih stvareh, pa tudi šalimo se, na primer, ko ju zbodem, da je Matej Urškin šef. Tudi v tej šali je nekaj resnice, saj je Matej tisti, ki odloča, kaj bosta počela. Tako mora biti. Ob tem se nasmejimo in zunanjemu opazovalcu bi se verjetno zazdelo, da smo le stari prijatelji, ki smo se po dolgem času dobili na kavi. Mar ni to eden od ciljev dezinstitucionalizacije? Kot bi rekel Matej: Zakaj pa ne?