13/07/2026
V petek, 10. julija 2026, smo se sodelavke IRSSV – Centra za dezinstitucionalizacijo udeležile Festivala norosti, ki je potekal v Muzeju norosti na gradu Cmurek na Tratah. Festival odpira pomembna vprašanja o odnosu družbe do ljudi s težavami v duševnem zdravju, človekovih pravicah, institucionalizaciji, zagovorništvu in možnostih življenja v skupnosti.
Dopoldanskega strokovnega posveta z naslovom Zagovorništvo in človekove pravice: kako slišati človeka se je udeležila Mojca Nahtigal, vrstniška podporna delavka na IRSSV. Posvet je bil namenjen razmisleku o tem, kaj pomeni biti slišan, upoštevan in podprt pri odločitvah, ki vplivajo na življenje posameznika.
Posebej močna je bila izkustvena vaja, pri kateri so udeleženci najprej stali v ravni vrsti, nato pa so glede na svoje življenjske izkušnje stopali korak naprej ali nazaj. Vprašanja so se dotikala varnosti, zaupanja, podpore, upoštevanja mnenja in izkušenj z obravnavo. Ob koncu vaje so bile razlike med udeleženci vidne tudi v prostoru – kot nazoren prikaz tega, kako neenake okoliščine vplivajo na življenjske poti ljudi.
Mojca je po delavnici zapisala:
»Če imamo vsi isti začetek, nato pa nekaterim od nas na poti v življenju okoliščine ustavijo korak, utišajo glas, nekaj človeškega v nas nikoli ne zamre, še vedno živi in se znova in znova prebuja – tudi s tem, da si podamo roke ali posodimo glas, ko nekomu izmed nas zastane korak ali zmanjka glasu.«
Popoldne sta Mateja Vončina in Viktorija Pečnikar Oblak udeležili otvoritve Centra za zagovorništvo. Dogodek je odprl prostor za razmislek o tem, kako zagotoviti, da bodo slišani tudi ljudje, ki jih družba pogosto presliši – zaradi diagnoz, institucionalnega položaja, izkušenj zapiranja ali drugih okoliščin, ki zmanjšujejo njihovo moč odločanja.
Ob predstavitvi knjige Od blizu ni nihče normalen, izbora spisov italijanskega psihiatra Franca Basaglie, je prof. dr. Vito Flaker razmišljal o tem, kako na novo misliti življenje v skupnosti. Izpostavil je pomen človeškega srečanja – ne srečanja med pacientom in strokovnjakom, temveč srečanja med človekom in človekom.
Pogovor se je dotaknil tudi vprašanja časa v institucijah. Institucije “trošijo” čas tako uporabnikom kot zaposlenim: čas za odnose, za odločanje, za vsakdanjost, za življenje. Namesto resničnega srečanja se lahko delo skrči na varovanje, nadzor, izpolnjevanje nalog in čakanje. Ena od pomembnih misli dogodka je bila, da je tragedija današnjega časa tudi v tem, da si vse težje vzamemo čas za srečanje.
V razpravi je bila izpostavljena skrb, da se tudi zagovorništvo samo ne bi institucionaliziralo. Zagovorništvo mora ostati prostor poslušanja, podpore in krepitve glasu človeka, ne pa nov sistem. Zagovornik lahko človeku pomaga, da je slišan, da razume svoje možnosti in da pride do potrebne podpore, odločitev pa mora ostati uporabnikova.
Festival norosti je tudi letos odprl prostor za poslušanje glasov, ki so pogosto preslišani. Za nas pa je bil pomemben opomnik, da se dezinstitucionalizacija začne tam, kjer človeka zares slišimo.