Na svobodi se spremeni tudi okus kave

AVTOR: Andraž Rožman

ZGODBA VODJE OBMOČJA

Na svobodi se spremeni tudi okus kave

Lea Korbar sedi za mizo enega od novogoriških barov. Energično razlaga, kakšno je življenje ljudi, ki so se iz posebnega zavoda v Dutovljah preselili v skupnost. Potem zazvoni telefon …

»Ja, prosim?« … »Pralni stroj so pripeljali nazaj, pa še vedno ropota … Mislim, da še ni popravljen, sušilni se je pa na novo pokvaril … Pralni ropota, ko pere, pri sušilnem pa voda ne gre v rezervoar, ampak teče pod strojem …«

Če ne bi vedel, da je Lea Korbar vodja območja Goriške pri Domu na Krasu, bi pomislil, da dela v tehnični službi. Skrb za pralne in sušilne stroje ni v njenem fokusu, a se je včasih potrebno ukvarjati tudi s tovrstnimi tegobami. Delo vodje, ki skrbi za tri hiše s po šestimi stanovalci in stanovanje s štirimi, je dinamično, težko je do potankosti predvideti dan in ko se kaj pokvari, je potrebno iti v akcijo. Še veliko bolj pogosto pa se pogovarja z ljudmi, stanovalkami in stanovalci, ki imajo različne potrebe. Lea jim skuša prisluhniti, vsakogar obravnavati posamezno.

Diktatu je odklenkalo

Z istimi ljudmi je sodelovala že v zavodu v Dutovljah, kjer je delala kot delovna terapevtka. Tam so se morali tako stanovalci kot zaposleni držati strogega urnika: ob sedmih raport in bujenje, ob 7:30 nega in oblačenje, ob 8:15 zajtrk, ki mu je sledilo kopanje in tako naprej. Ko je razlagala, kako so bili organizirani dnevi v zavodu, sem pomislil, da imata tako precizen urnik le še predsednica države in predsednik vlade. A temu diktatu, ki so mu podvrženi ljudje v totalnih institucijah, je odklenkalo v stanovanjskih skupinah, v katere se je preselila že večina stanovalcev iz Doma na Krasu. V hišah na Goriškem jim ni potrebno vstajati ob sedmih. Nekako zaželena ura, ko naj bi začeli dan, je okrog devetih, a je tudi to fleksibilno, medtem ko so o drugih vsakdanjostih, na primer, kdaj in kaj bo za kosilo ter kdaj bodo šli v trgovino po živila, dogovarjajo sproti.

Ni se spremenil le urnik, ampak še marsikaj drugega. Na primer način uživanja kave, ki je poleg cigaret edini priboljšek za številne zavodske stanovalke in stanovalce. Tam so kavo večinoma pili iz avtomata ali neprivlačnih kovinskih skodelic. V njih moč izgubi še tako opojna aroma, kot bi imela vsa hrana in vsa pijača isti, nek poseben zavodski okus in vonj, ki te pričaka že na vhodu. Kava je v hišah, čeprav gre še vedno za stanovanjske skupine, drugačna. Je dišeča in okusna kot v vsakem domu. Stanovalci si jo lahko skuhajo sami, se usedejo na teraso, prižgejo cigareto in uživajo v pogledu na bližnji sadovnjak. Pri tem obredu, priljubljenem po vsem svetu, se jim včasih pridružijo zaposleni. Ne le to, zgodi se celo nekaj, kar se v zavodu nikoli ni moglo zgoditi. Zaposleni, ki skrbijo za precej manj ljudi in imajo temu primerno več svobode za vzpostavljanje odnosov in poslušanje, tu in tam kakšnega stanovalca ali stanovalko počastijo s kavo v baru.

Socialni in zdravstveni pristop

Lea Korbar je vesela, ko sliši ali vidi, da poteka tovrstna interakcija, saj se zaveda, da je bistveno pri delu z ljudmi spoštovanje in poslušanje, nikakor pa ne obravnava po principu opazovanja in ocenjevanja objekta, ki na primer sedi pred psihiatrom ali medicinsko sestro. Na tej točki se socialni in zdravstveni pristop že od nekdaj razhajata. Socialni naj bi bil mehkejši in naj bi sledil individualnim potrebam, zdravstveni pa bolj tog, zanj so zakon diagnoze. Lea Korbar pravi, da je sama nekje med obema sistemoma, saj je končala zdravstveno fakulteto, a se je že tam učila o pomenu individualnega pristopa.

Včasih ji očitajo, da stanovalce preveč zagovarja, medtem ko med pogovorom o njihovih zgodbah iz njenega glasu vejeta optimizem in vera v moč sprememb, čeravno majhnih. »Rada imam to delo. Najlepše je, ko pri določeni osebi vidim majhne korake na poti sprememb,« pravi. Prizadeva si prispevati k temu, da bi bilo njihovo bivanjsko okolje resnično njihov dom. Zaveda se, da dom ni zgrajen le iz opek in pohištva, ampak iz številnih podrobnosti.

Ko človek razmišlja tako, včasih pride navzkriž z legalističnim pogledom na svet, kot se je zgodilo ob zahtevi požarnega reda, da morajo biti po tleh nalepljeni znaki za intervencijsko pot. To se zdi nesmiselno, saj ima hiša le en vhod, takšen detajl pa lahko vpliva na vzdušje. Nekje v spominu se lahko prebudi vonj po zavodskih hodnikih, ki bi mu lahko sledilo nelagodje. Ob tovrstnih kapricah  zamahne z roko in se široko nasmehne. Podobno reagira ob pogovoru, ali se je potrebno strogo držati urnika terapije. Če so zdravila na sporedu ob osmih, mora človek zdravila vzeti natanko takrat, pa četudi mora vse spustiti iz rok, je veljalo v zavodu. »Vendar včasih je uporabniku pomembneje, da gre na primer na prireditev in ne bo nič hudega, če bo takrat zdravila vzel kasneje,« Lea Korbar razlaga med pogovorom o spremembah, ki so nastale po selitvi iz zavoda v hiše. Teh je še precej, navzven so vidne predvsem pri navadah stanovalk in stanovalcev, ki imajo zdaj več svobode. A za vse ljudi bržčas velja, da se je nekaterih vzorcev, čeprav jih morda niti ne maramo, težko odreči in zgraditi nove.

Pomembne so že majhne spremembe

Lea opazi, ko določena oseba napreduje ali ima težave s prilagajanjem na novo okolje. Ena od stanovalk je vrsto let živela v zavodu, drugega okolja skorajda ni poznala. Razvila je strah pred zunanjim svetom, zato stežka odide iz hiše. »Zadnjič sva bili zmenjeni, da bova šli skupaj ven, a ni zmogla prestopiti praga. Po drugi strani ni bilo nobenih težav, ko smo šli na prireditev v zavod, ki je zanjo varen prostor.« Vendar je to le ena plat medalje, ista stanovalka namreč v hiši deluje precej bolj samostojno. Ko ima dober dan, se intenzivno vključuje v gospodinjske dejavnosti, takrat pokliče Leo po telefonu in ji pove, kako lepo ji je bilo, ko je kuhala.

Podobne težave s spreminjanjem vzorcev, ki jim jih je zakoreninil zavod, imajo tudi nekateri drugi, a je pozitivnih izkušenj več, predvsem pa se je, kot pravi Lea, treba zavedati, da so uspeh že majhne spremembe. O tem se pogovarja z zaposlenimi, ki jim pove, da neodvisnost ne pomeni, da bodo zdaj ljudje vse počeli sami. Seveda ne, saj definicija neodvisnega življenja ne pomeni popolno samostojnost, ampak življenje v skladu z željami posameznika ob podpori, ki jo potrebuje.

»Včasih je ljudem težko dopovedati, da so to odrasle osebe, ki jih mi ne vzgajamo, ampak le pomagamo pri stvareh, kjer potrebujejo podporo. Potrebno se je ustaviti in na človeka pogledati celostno. Potem vidiš majhne korake, ki jih je naredil. Pogovarjati se moraš z njimi, jih spoštovati in jih vsak dan spremljati. Zavedati se moraš, da nisi ti tam zgoraj in oni spodaj,« pravi.

Rahljanje hierarhij

Da zaposleni niso več tam zgoraj in stanovalci spodaj, se čuti v odnosih. Hierarhije se v vseh odnosih, ne le zavodskih, vedno vzpostavljajo, zato jih je potrebno vedno rahljati. To skušajo početi tudi v stanovanjskih skupinah, posledično prihaja do odkritih pogovorov. Tako zaposleni kot stanovalci se odpirajo, Lea pa pozorno spremlja prav vse tiste male korake. Vidi, kako eden od stanovalcev nič več ne sedi le pred televizijo, ampak hodi v mesto, kuha in si za rojstni dan speče torto; vidi, da edina zabava ni več pitje kave in morda kakšen izlet v vaško gostilno v Dutovljah, ampak obiskovanje koncertov in gledališča; vidi, kako nekateri sodelujejo pri delu na vrtu, kar jim prinese evro in pol na uro; vidi ljudi, ki hodijo na razne delavnice v Šent v Novi Gorici  in Ajdovščini ter v dnevni center v Šempetru, nekateri se udeležujejo tudi srečanj s Tačkami pomagačkami… Vidi sicer tudi stanovalko, ki trikrat na teden po pet ur dela v VDC in za to dobi absurdnih deset evrov na mesec, kar pa je že problem širšega sistema.

Majhni (ali veliki) koraki pripomorejo tudi k izboljšanju razpoloženja pri zaposlenih, ki si podobno kot stanovalci ne želijo nazaj v zavod. Ko je izbruhnila afera s hišo v Solkanu, ki jo je gradbeni inšpektor želel izseliti, so nekateri zaposleni celo dejali, da bodo dali odpoved, če bodo morali spet delati v zavodu. »Na začetku je bilo nekaj negotovosti tudi pri zaposlenih, saj so imeli v zavodu okoli sebe ogromno osebja, tu pa so vedno sami. Ampak prav zato si lahko zaposleni in stanovalci sami naredijo dan, kot želijo. Gre za večjo odgovornost in večjo fleksibilnost. Včasih sicer kdo pričakuje več navodil, a če bi ta navodila dobili, bi vse skupaj izgubilo smisel.«

Ena tistih zaposlenih, ki ima rada svoje delo in si nikakor ne želi vrniti v zavod, je seveda tudi Lea. To delo ji je pisano na kožo, saj pravi, da ne želi slediti vnaprej postavljenim smernicam, ne mara družbenih okvirov, ampak vedno išče alternativno pot. Še naprej jo bo iskala in pri tem razmišljala, kako bi lahko stanovalke in stanovalci imeli še bolj neodvisno življenje.

Naslednji bistveni korak bi prav gotovo bil, da bi dobili na voljo nekaj garsonjer, kar bi pomenilo, da vsaj nekateri ne bi več živeli v stanovanjskih skupinah, ampak sami v svojem domu kot drugi prebivalci in prebivalke. »To je eden od ciljev,« optimistično sklene Lea Korbar in odhiti proti novim opravkom, ki pa jih vnaprej nikakor ni mogoče predvideti. Kar pa je logično, saj je dezinstitucionalizacija nepredvidljiva, a tudi dinamična in zanimiva.