Spomini Neve Čok in Hektorja Jogana na psihiatrično revolucijo v Trstu

Na Fakulteti za socialno delo sta gostovala socialna delavka Neva Čok ter psihiater in psihoanalitični psihoterapevt Hektor Jogan. Oba sta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sodelovala pri psihiatrični revoluciji v Trstu. Bila sta del procesa, ki je pod vodstvom Franca Basaglie pripeljal do zaprtje tržaške umobolnice in vzpostavitve oskrbe v skupnost ter tudi do znamenitega zakona 180. Ta je bil sprejet leta 1978 in je pomenil temelj za dezinstitucionalizacijo, ki se je v naslednjih letih odvila po vsej Italiji in se leta 2000 uspešno zaključila z zaprtjem zadnje psihiatrične bolnišnice za dolgotrajno zdravljenje.

Neva Čok in Hektor Jogan sta v tržaški umobolnici začela delati leta 1973, dve leti po tem, ko je njen vodja postal Franco Basaglia. Razložila sta, da so bile razmere, v katerih so živeli pacienti, kot so do prihoda Franca Basaglie stanovalce umobolnice imenovali psihiatri, katastrofalne. Bilo je tako grozno, da bi bilo poimenovanje ustanove s kakršnokoli drugo besedo kot umobolnica olepševanje. »Spomnim se, da so ljudi umivali tako, da so jih z vodo polili po glavi in jih obrisali z metlo,« je povedala Neva Čok, medtem ko je Hektor Jogan dodal, da je bila takšna psihiatrična oskrba po vsej Italiji.

Psihiatri niso pazniki
Basaglia je tem praksam ostro nasprotoval. Menil je, da si moderna država takšne sramote ne sme dovoliti. In je začel s spiranjem sramote. Potem ko mu v Parmi in Gorici, kjer je deloval prej, ni uspelo preoblikovati institucije, saj ni imel dovolj podpore lokalnih oblasti, so mu bile okoliščine bolj naklonjene v Trstu. Jogan se spominja, da je bila takrat pokrajinska oblast naprednejša. Splošna družbena klima je bila pod vplivom kulturne revolucije iz šestdesetih let, ki je zavračala totalitarizme. »Basaglia je kritiko uperil v dve smeri. Najprej v umobolnico in potem v splošno družbo. Umobolnica je bila formalno namenjena psihičnemu zdravljenju, a je v resnici dajala mandat psihiatrom, da držijo moteče ljudi pod ključem. Bolj kot da bi zdravila, je ščitila družbo pred motečimi ljudmi, ki so ob prihodu v umobolnico dobili oznako, da so nevarni zase in za druge.« Kot je dodal Jogan, je bil drugi del kritike usmerjen v družbo, ki je želela vse, kar ni ustrezalo pravilom, odstraniti in marginalizirati. Zavzemal se je za to, da se morajo psihiatri upreti družbenemu mandatu, ki je narekoval, da so kot pazniki v umobolnici družbo varovali pred bolniki.

Ko je prišel na čelo bolnice, je začel z drugačnim, obratnim pristopom, kot so ga v psihiatriji poznali do takrat. »V psihiatrijo je umestil novo paradigmo. Ta je bila zame, za psihiatra, ki sem izhajal iz tradicionalne psihiatrične izkušnje, na začetku nerazumljiva in me je begala. A ko sem to videl v akciji, sem ugotovil, da deluje.« Videl je na primer, da so se ljudje, ki so veljali za agresivne, povsem spremenili, ko so psihiatri opustili prisilo in jih niso imeli več za objekt, ampak so do njih začeli pristopat kot do oseb z določenimi stiskami. Z njimi so se začeli pogovarjati, sami pa odvrgli zdravniške halje, da bi se tudi na simbolen način znebili hierarhije.

Basaglia je uporabljal več podobnih praks. Tako je kmalu po prihodu v Trst odprl vsa vrata umobolnice, pomembna pa je bila tudi uporaba jezika, ki ni bil več strokoven in nerazumljiv, ampak pogovorni in razumljiv. Znebil se je medicinskih izrazov, kot so pacient, bolezen, psihične motnje, imena posameznih diagnoz… Trdil je, da duševne bolezni ne obstajajo, ampak da so viri duševnih stisk v neustreznih socialnih mehanizmih. Ljudi s stiskami so Basaglia in njegovi somišljeniki  skušal razumeti in jih niso zapustil, ampak so jim oporo nudili v vseh sferah življenja tudi po tem, ko so umobolnico zapustili.

»To je bila revolucija. Nekdo, ki je študiral medicino, jo je težko razumel, a je bila ideja genialna,« je povedal Jogan. Ta ideja je, kot se spominja Neva Čok, v Trst zvabila številne psihiatre in ljudi druge stroke, pa študente in aktiviste s celega sveta. Medtem ko je bilo tako med osebjem umobolnice kot v družbi precej odpora, se je odvijala revolucija, ki je za vedno spremenila italijansko psihiatrijo in močno vplivala tudi na psihiatrijo drugih držav.

Štiri desetletja oskrbe v skupnosti
Potem ko je Basaglia vzpostavil drugačen pristop do ljudi z duševnimi stiskami, je sledil naslednji korak –  zaprtje umobolnice. Po zgledu francoske teritorialne psihiatrije so oskrbo prenesli v skupnost. Ustanovili so šest centrov za duševno zdravje, vsak od njih je pokrival 20.000 do 30.000 prebivalcev Trsta. V centrih za duševno zdravje niso delali le psihiatri, ampak celoten tim – socialni delavci in delavke, psihologi in psihologinje, sociologinje in sociologi, medicinske sestre, medicinski tehniki… Centri so bili odprti za vse, za vstop vanje ni bilo potrebne nobene birokracije. V centrih so potekale razne dejavnosti, ljudje so imeli možnost prehrane in prenočitve. Vse je baziralo na volji človeka. Urgentnim primerom je bil namenjen psihiatrični oddelek v splošni bolnišnici, a so tam ljudje ostali kratek čas, le kak dan, dva.

»Delo v centrih za duševno zdravje je bilo povsem drugačno kot v umobolnici. Tega se sploh ne da primerjati. Prisile ni bilo več, veliko je bilo socializacije. V center so hodili tudi svojci ljudi s stiskami, in skupaj smo jedli, se družili, sodelovali na raznih delavnicah, na športnih prireditvah,« je povedala Neva Čok in dodala, da so vzpostavili tudi delovne zadruge, kjer so si ljudje sami služili denar.

Takšen sistem psihiatrije v Trstu deluje že štiri desetletja desetletjih. A časi so danes precej manj naklonjeni humanizmu. In, kot pravi Hektor Jogan, obstajajo regresivne tendence. »Nekateri hočejo to prakso zmanjšati ali ukiniti. Upam, da se to ne bo zgodilo,« je sklenil.