29/08/2025
AVTOR: Andraž Rožman
ZGODBA STANOVALCA
Šival bi obleke in hodil bi v šoping
Stojim na okenski polici v četrtem nadstropju. Hočem se že odriniti, ko me učiteljica prime za majico, potegne s police in pokliče rešilca. Odpeljejo me na otroško psihiatrijo in me našopajo z zdravili, da le spim. Tam moram vsako jutro najprej na vizito, nato k pouku, kjer ponavadi spet zaspim. Hočem nižjo dozo, a oni nočejo. Postajam vse bolj naporen. Razbijam. Še posebno imam na piki eno od zaposlenih. Vseskozi se kregava …
Ne spomnim se, ali sem kdaj koga fizično napadel, saj je bil vpliv zdravil prehud. Na koncu me niso več mogli obvladati in so me odpeljali v psihiatrično bolnico. Star sem bil skoraj 13 let, takrat sem prvič na roke dobil lisice in bil zvezan na posteljo. Najprej štiri ure, potem celo noč. Spomnim se svojega 13. rojstnega dne … Delovna terapevtka je spekla torto in mi jo prinesla na varovani oddelek. Tam me imajo radi, niso me pozabili, saj sem bil v različnih obdobjih večkrat pri njih, vse skupaj kaki dve leti, se mi zdi.
Iz psihiatrične bolnice so me preselili v vzgojni zavod. Prvega dne se ne spomnim. Vem le, da nisem vedel, kam se selim. Nisem si mogel predstavljati, kaj me čaka. Ne vem, ali je bilo prvi ali kateri drugi dan, a spomnim se, da smo morali peš v hrib, jaz pa na tabletah in brez kondicije. Naredim kilometer in sem gotov …
Ves čas me spremlja nasilje, ne le v vzgojnem zavodu …
Star sem enajst ali dvanajst let, božični večer je. Usedem se v jedilnico in čakam. Čakam na božička. Rad bi ugotovil, ali res obstaja. Zaslišim, da je oče odprl vhodna vrata in da se po hodniku približuje dnevni sobi. Ko me vidi … Zgrabi me, vleče za sabo in me vrže na cesto, v sneg. In jaz imam na sebi le gate.
Fotr ni sprejel, da sem drugačen. Ko sem imel visoko platformo na čevljih, je rekel, da nisem njegov sin. Tako obut sem šel z njim v trgovino. Sprva ni videl, kakšne čevlje imam na sebi, potem se me je sramoval. V trgovini je na glas govoril, da nisem njegov sin. Moral sem hoditi za njim. In zmerjal me je, ko sva bila na avtobusu.
Takrat, pri enajstih letih, sem začel spoznavati svojo identiteto. Mačeha me je podpirala, fotr pa ne.
Za vikende sem po hiši hodil v štiklih, a le ko fotra ni bilo doma. Če me je videl tako obutega, je popizdil.
Ni maral, če sem v kuhinji pomagal mačehi. Hotel je, da prenašam opeke in neke plošče, jaz pa tega nisem zmogel. Ko mi je kaj padlo po tleh, je popizdil, me začel napadati.
Sram me je bilo, ko me je zmerjal v javnosti. Počutil sem se nemočnega. Rad bi ga udaril, ampak ga nisem. Ne splača se udarjati nazaj. Vseeno mi je za njega.
…
Razmišljam, da bi rad zamenjal očeta. Za očeta bi rad imel človeka, ki bi sprejel mojo drugačnost, ne bi me silil v zlaganje opek, ampak bi me peljal na drag show in mi kupil torbico. To so lepe sanje … Ampak ljubezen sem dobil le od mame. Nisem je dobro poznal. Umrla je, ko sem bil star devet let. Težko mi je govoriti o njej, ker še nisem prebolel njene smrti …
Tisti dan sem bil pri sorodnikih. Ko sem se vrnil domov in nje ni bilo tam, so mi rekli, da je šla na službeno potovanje. Doma je bilo vse čudno, vonjal sem bencin in ogenj, po hiši sem videl madeže … Potem je sestra kupila črno obleko za očeta. Nisem razumel zakaj, saj nikoli ni nosil črne. Nikoli prej nisem bil na pogrebu in še vedno nisem razumel, da je mama umrla. Vsi so bili v črnem, jokali so in nisem vedel, kaj se dogaja. Jaz pa sem jokal, ker se mama ni vrnila s službenega potovanja.
Nimam veliko spominov nanjo. A vem, da nas je s sestrami razvajala, kupovala nam je igrače in nam uresničila vsako željo. Bila je dobra kuharica, zaposlena v zdravilišču. Za kosilo nam je skuhala tri različne jedi. Imela me je rada. Če mama ne bi bila pokojna, jaz ne bi živel v zavodu. In ne bi doživljal nasilja …
Vlekli so me po tleh in mi zvijali roke, včasih brez razloga. Enkrat sem prijavil. Tehnik me je neprestano brcal v ramo, s piščančkom, to so čevlji s trdo kapico, podobni bulerjem. Jaz sem sedel na tleh, on pa je brcal z vso silo. Ničesar nisem mogel storiti. Tudi sicer imam na vzgojni zavod slabe spomine.
Tam sem končal dvoletno srednjo šolo za pomočnika izdelovalca oblačil. Potem sem se vpisal na tekstilno v Ljubljano, a me je po enem mesecu direktorica zavoda izpisala. Zdi se mi, da iz strahu, da ne bi povedal, kaj delajo v zavodu. Ni mi preostalo drugega, kot da ostanem v vzgojnem zavodu in izberem eno od treh smeri, ki me nobena ni zanimala – lesarska, kovinarska in kuharska. Izbral sem kuharsko. A mene veseli krojaštvo, bil bi tudi frizer ali kozmetik. Hodil sem v tisto kuharsko šolo, dokler me niso pri 18 letih zabrisali iz zavoda.
Naslednja postaja je bila spet psihiatrična bolnica, kjer sem živel skoraj leto dni, potem pa dobil mesto v stanovanjski skupini. Tam mi je bilo najlepše, občutil sem, da jim je mar za človeka, a sem ostal le pol leta … Naredil sem napako. Roko sem dvignil nad zaposleno. Nisem je udaril, le roko sem dvignil in se spet vrnil v psihiatrično bolnico. Po pol leta so me preselili v drugo stanovanjsko skupino, kjer se mi je mešalo od njihovega sistema. Kregal sem se z zaposlenim in se pred njimi nažiral tablet … Pristal sem v Dutovljah. V zavodu za odrasle.
Ah, Dutovlje …
Spomnim se vpitja, prepirov, ljudi, ki žicajo za cigarete in kavo, urnika za skoraj vsak korak, ki ga narediš, prevelikega števila ljudi na kupu … Štiri do pet nas je bilo v sobah. Si predstavljaš, koliko zasebnosti imaš v takih razmerah? Tri leta sem živel v tej norišnici.
Zdaj ne živim več tam, ampak v stanovanjski skupini v Solkanu. Vsakič, ko moram v zavod k psihiatru, mi je muka. Resda v Solkanu ni idealno, a je precej bolje kot v Dutovljah. Tja se ne vrnem za noben denar. Zdaj imam svojo sobo, zelo redko kdo vpije, konfliktov ni veliko … Šest nas živi v hiši, sami nakupujemo hrano na dobavnico, si kuhamo. Jaz pri kuhanju in nakupovanju sicer ne sodelujem kaj dosti, se mi ne da. In sram me je, če hodimo v skupini po mestu, saj potem vsi vidijo, da sem iz zavoda.
Hoteli so se nas znebiti. Inšpektor je rekel, da bomo morali iti nazaj v Dutovlje. Prihajali so novinarji, nam postavljali vprašanja. Nismo vedeli, kaj se dogaja. Jaz sem samo enkrat govoril za Tednik, sicer nisem hotel dajati intervjujev, ker me je bilo spet sram … Nočem, da bi vsi moji prijatelji vedeli, da sem v zavodu. Potem bi mislili, da sem nor. Bil sem malo v skrbeh zaradi celotne situacije z inšpekcijo, ki nas je metala na cesto, a nam je direktor rekel, da ne bo dovolil, da bi nas izselili. Ne vem, zakaj bi morali od tu. S sosedi se normalno razumemo. Organiziramo srečanja z njimi, da vidijo, kako poteka življenje v stanovanjski skupnosti. Ena gospa občasno prihaja na obisk in nam prinaša kavo.
Tu imam lepo in prostorno sobo, pa balkon, mizico in stol, kjer lahko pijem kavo in kadim. Občasno grem za več dni na obisk k sestri v Ljubljano. Ampak so še vedno razne komplikacije, ko hočeš še malo bolj svobodno živeti. Komaj sem se zmenil, da so mi dovolili kupiti hrano na dobavnico le zase, da sem jo lahko nesel s sabo. Je bila cela procedura. Pri sestri imam več občutka svobode. Ampak najraje bi živel sam in tudi sam razpolagal s svojim denarjem. Zdaj hrano dobimo na skupno dobavnico, pripada mi še 140 evrov žepnine, kar ni veliko, sploh, če kadiš. Če bi imel večje prihodke, bi si prihranil denar za kakšen izlet. In večkrat bi šel na žur. Redko grem zvečer ven. Če hočem iti, se moram zmeniti s strokovno delavko. Pa lotil bi se kakšne vadbe. Zanima me trebušni ples, a je problem cena tečaja. Tudi na drag show bi šel in na parado ponosa.
Predstavljam si, kako lepo bi bilo, če bi živel v svojem stanovanju. Imel bi partnerja, si šival obleke in hodil v šoping. Po dolgih letih bi šel v trgovino Primark v BTC, kupil bi si lepe majice in čevlje z visoko peto. Iskreno, obožujem šoping. A je vedno znova problem denar. Če bi imel denar, bi non-stop hodil v šoping.
Ampak mislim, da mi ni usojeno živeti sam. Nekaj upanja še imam, a ne veliko. Če pogledam na svoje življenje, si mislim, da mi je bila storjena krivica. Čutim jo v telesu. Imam pa tudi občutek krivde zaradi svojega obnašanja, saj sem bil trmast upornik.
Leo